Dejan je svojo nogometno pot pričel pri sedmih letih. Kot mnoge druge nogometaše, ga je za nogomet navdušil njegov oče in kot sam pravi, je ljubezen do nogometa podedoval prav po svojem očetu. »Še preden sem se vpisal v nogometno šolo, smo s prijatelji veliko igrali nogomet na dvoriščih. Nekateri med njim so nogomet že trenirali in me pogosto pregovarjal,i naj ga začnem trenirati tudi jaz. Med njimi je bil tudi Rene Mihelič. Pregovorili so me skupaj z očetom in tako se je vse skupaj začelo pri trenerju Herbertu Klančniku.« je v uvodu povedal naš sogovornik. Po sedmih letih igranja za mladinske selekcije NK Maribora, pa so mu iz kluba sporočili, da je zanj bolje, če bi se za nekaj časa preselil na Tabor k Železničarju. »Med prehodom iz U 14 h kadetom se je tukaj delala selekcija. Odločili so se, da me bodo dali na posojo k Železničarju. Na začetku je bil to zame šok, saj sem vedno igral, tudi v prvi postavi, vendar mi ni preostalo drugega, kot da se sprijaznim in najdem nove cilje, novo motivacijo, saj sem vedel, da se ti dobro delo vedno povrne.« 

Pri Železničarju se je dokazoval tri leta. Njegov napredek so tako ponovno opazili v vodstvu vijoličastih in trener mladincev Zvonko Breber si ga je zaželel v svoji ekipi. Dejan je povabilo sprejel z odprtimi rokami in se tako ponovno preselil v svoj matični klub. Pravi, da s privajanjem ni imel nikakršnih težav, » ko sem se vrnil,  sem takoj postal standardni član prve enajsterice, tako da nisem imel nikakršnih težav. Soigralce sem poznal že od prej, tako da povratek zares ni bil težaven.« Priznava pa, da je razlika igrati za Maribor, kot za Železničar, pa čeprav v mladinskih vrstah. »Seveda je to velika razlika. Pri Mariboru je večja odgovornost, to je največji klub v Sloveniji, veliko več ljudi te tukaj spremlja. Pri Železničarju sem imel tudi izvrstne pogoje za napredovanje, imeli smo odlične trenerje. Sčasoma smo se prebili tudi v prvo ligo in zares sem imel tam možnost dobrega napredovanja.«

Dejan je imel v svojem otroštvu tudi nekaj težav z rastjo. Kot nam pove, njega osebno to pri nogometu nikoli ni preveč oviralo, saj je znal to pomanjkljivost vedno dobro nadomestiti z drugimi vrlinami. »Osebno me nižja rast nikoli ni preveč ovirala. Pač sem to moral vedno nadomestiti z drugimi elementi nogometne igre. Potrebno je bilo več delati na tehniki in hitrosti.«

Na vprašanje, kateri elementi nogometne igre so njegovi najboljši in katerega bi moral še dodatno izpiliti, nam Školjo odvrne: »Vse je še  potrebno popraviti v moji igri. Vedno je prostor za dodatno učenje. Predvsem bi moral veliko delati na fizični moči, moral bi se še malo razviti. Ostalo upam, da je koliko toliko v redu, vendar ponavljam, vedno je prostor za dodatni napredek.« 

Dejan se je s člansko ekipo NK Maribora prvič srečal na malonogometnem turnirju ALL STARS v Lukni preteklo zimo, kjer pa se je zelo izkazal in močno opozoril nase. Pravi, da je v preteklosti zelo veliko igral tudi mali nogomet, zato je bil presrečen, ko mu je Zvonko Breber sporočil, da bo na tem turnirju igral skupaj s člani vijoličastih. Ko se je ta turnir končal, pa so se vodilni možje kluba odločili, da bo Školnik ostal s člansko ekipo. Z njimi je treniral in oddelal celotne zimske priprave. Za ekipo mladincev  je nato odigral le še nekaj tekem, sicer pa bil ves čas skupaj z najboljšimi nogometaši, kaj jih premore mariborski sveti klub. Ko so se začele prve tekme v spomladanskem delu prvenstva je takratni trener vijoličastih Branko Horjak Dejanu ponudil precej minut za dokazovanje na skoraj vsaki tekmi. V bistvu je Dejan dobil največ priložnosti med vsemi mladinci, ki so prvo profesionalno pogodbo podpisali istočasno. »Res sem sam dobil največ priložnosti med vsemi. Ostali priložnosti dobivajo sedaj in upam, da jo bodo tudi oni izkoristili tako,  kot sem jo jaz. Vsi si želimo, da  bi pri članih priložnost dobilo čim večje število domačih nogometašev. Vemo, kaj pomeni nositi ta grb na dresu, to nas učijo že v mlajših selekcijah. Čez nekaj let, ko bomo napredovali do neke določene mere, upam, da bomo vsi skupaj upravičili to zaupanje, ki so nam ga dali s podpisom prve profesionalne pogodbe, saj so nam s tem dali jasno vedeti, da računajo na nas «, pravi mladenič, ki za sebe pravi, da mu ni toliko pomembno na kateri poziciji igra, saj se sam najbolje počuti kar na igrišču. 

Školjo lepo besedo najde za prav vsakega soigralca, trenerja in funkcionarja v NK Mariboru, še posebej pa o svojem prvem članskem trenerju Branku Horjaku. » Branko Horjak je zares velik človek, velik trener, legenda tega kluba, veliko me je naučil, veliko dobrega tudi ve o nogometu. O njem lahko povem samo lepe besede, vidi se, da je bil zares odličen nogometaš.« Podobno mnenje pa ima tudi o sedanjem trenerju Darku Milaniču: » Darko Milanič je bil vrhunski igralec, igral je v velikih klubih, tudi na evropskem prvenstvu, tako, da ima te potrebne izkušnje, ki jih trener potrebuje. Zdaj, ko so treningi naporni, tudi dobro ve, kako se mi nogometaši počutimo in zares nimamo nikakršnih težav. Skupaj s Šimundžo tvorita zelo dober trenerski dvojec, vsi skupaj delamo, da bi nivo igre dvignili na čim višjo raven.« Priprave na novo sezono so v polnem teku in se počasi že približujejo koncu. Kako so potekale te priprave? » Osebno sem s pripravami zelo zadovoljen. Bile so precej raznolike in nikakor niso bile monotone. Veliko smo delali na fizični pripravljenosti, ampak tudi skozi igralne oblike, z žogo. Na moje zadovoljstvo praktično ni bilo tistega  »suhega« tekanja.«

Nova sezona se je začela, prve točke so ostale v Ljudskem vrtu. Dejan za novo sezono napoveduje: » Vsi si želimo, da se takšna sezona, kot je bila lanska ne bi ponovila. Mi na igrišču bomo dali vse od sebe, da bomo na lestvici čim višje. Sedaj je zelo težko obljubljati naslov prvaka, čeprav cilj zagotovo je prvo mesto. Zavedati se je potrebno, da nekaj so cilji in želje, drugo pa je realnost. Prišli so tudi nekateri novi igralci, potrebno se bo dobro spoznati. Potem, ko bo vse steklo, pa mislim, da nas bodo vsi nasprotniki zelo težko premagali.«

S sogovornikom sva na kratko pokomentirala tudi nastalo situacijo okoli zamenjave kapetana. Zanimalo me je, kakšna je sedaj razlika, ko je kapetan Zoran Pavlovič, če sploh je kakšna. »Ni velike razlike. Tako so se pač odločili v klubu. Zoran je pač veliko bolj izkušen, ima tisto potrebno avtoriteto v slačilnici, tako, da kot najstarejši in najbolj izkušen igralec točno ve, kaj mi mladi potrebujemo in nas opozarja, vzpodbuja, nas vodi ter nam na igrišču daje tisto potrebno motivacijo.« Zoran Pavlovič je pa tudi tisti soigralec, katerega bi Školnik najbolj pogrešal na igrišču: » mislim, da bi se odsotnost Zokija tej ekipi najbolj poznala. On je trenutno vodja te ekipe, vedno nas razigrava, odličen je ob prekinitvah. Zares je v ekipi veliko bremena na njem, vendar on to za enkrat odlično prenaša.«

Trenutno je Dejan s svojimi mislimi povsem osredotočen na delo v NK Mariboru in ga prihodnost niti najmanj ne zanima. Pravi, da ne razmišlja o morebitnih ponudbah drugih klubov in da želi Mariboru dati svoj maksimum. Dejal je, da si želi skupaj z navijači osvojiti čim več lovorik, sporoča pa jim, da naj ostanejo takšni, kot so in naj njega ter soigralce še naprej spremljajo v tolikšnem številu, kot do zdaj.

 

Miha Simrajh