Novice Tekmovanja Člansko moštvo Nogometna šola Klub Zgodovina Navijači Vijolčna banka
 
1991-2000


    Adijo medrepubliška, pozdravljena slovenska liga

    Izteklo se je sodelovanje z dolgoletnimi nasprotniki iz nekdanjega jugoslovanskega prostora. Z nastopanjem v medrepubliški ligi v sezoni 1990/91 smo potegnili črto pod stari del zgodovine in obrnili nov list. Poslovili smo se, kot se spodobi. Z zmago. V zadnjem prvenstvenem krogu je v Ljudskem vrtu padel Zadar z 1:0, za potrditev končnega osmega mesta je zadostoval avtogol Gagića.
    Sledil je običajen poletni premor in nov začetek. Z osamosvojitvijo Slovenije smo dobili tudi svojo, državno ligo, v kateri so nastopale vse najboljše ekipe, brez delitve po različnih rangih tekmovanja kot prejšnja leta. Zgodovino smo pisali skupaj še z dvajsetimi klubi, prvo državno prvenstvo je bilo posebno tudi v tem pogledu. Uvodno tekmo v Novi Gorici je NK Maribor odigral v postavi Dabanovič, Petrovič, Lukič, Tarana, Hadžialagić, Križan (od 46. Damiš, od 81. Volk), Šimundža, Emeršič (od 75. Binkovski), Poznič, Kotnik, Bakula. Na igrišču se je končalo 1:1, toda tekma je imela tretji polčas za zeleno mizo. Ante Šimundža, strelec prvega mariborskega zadetka v državni ligi, ni imel pravice nastopa zaradi rumenih kartonov iz prejšnje sezone, ko je igral pri Železničarju. In dvoboj je bil pozneje registriran s 3:0 za Novogoričane. Tako je bil lepši začetek novega poglavja ob prvi domači tekmi. Moštvo Kopra smo premagali s 5:0, kot prvi pa je mrežo v Ljudskem vrtu na državni ravni SNL zatresel Igor Poznič.

    Do prve trofeje za Bežigradom

    Mlada ekipa, sestavljena iz igralcev z nogometno izobrazbo iz domačega okolja, je pridobila dragocene izkušnje s štirimi tujci (Hadžialagić, Bakula, Tarana, Sušić). V prvenstvu ni mogla v enakovreden boj z Olimpijo, pri kateri so igrali nogometaši, prekaljeni v najtežjih bitkah po jugoslovanskih prvoligaških igriščih. Je pa pokazala, da lahko zasenči favoriziranega nasprotnika, ko o trofeji odloča ena tekma. In presenetljivo osvojila prvi naslov pokalnega zmagovalca v samostojni Sloveniji. Tam, kjer je bilo najslajše slaviti – za Bežigradom. Pri Olimpiji nihče ni dvomil, da bo dvojna krona ostala v Ljubljani, toda izbranci Marina Bloudka so imeli svoje načrte. Pogumen boj se je obrestoval, zadetkov v rednem delu dvoboja ni bilo in odločitev je padla po enajstmetrovkah. Kot zadnji izvajalec je mirno kri ohranil Edin Hadžialagić in zadel za veliko slavje v vijoličastem.

    Evropa spoznala vijoličaste

    S tem se je začelo privajanje na življenje velikega kluba. Življenje z lovorikami. Vpisali pa smo se tudi na evropski nogometni zemljevid. Pisal se je 19. avgust 1992, ko je NK Maribor začel tekmovanje na mednarodnem prizorišču. Hamrun Spartans ostaja v spominu kot naš prvi nasprotnik v evropskem pokalnem tekmovanju, ledino je orala ekipa v sestavi Dabanovič, Šterbal, Ratkovič, Tarana, Lukič, Križan, Šimundža, Binkovski, Bičakčić (S. Gajser), Križanič (Dvoršak), Bakula. Končalo se je 4:0, Ante Šimundža je zabil nasploh prvi gol za slovenske predstavnike v evropskem tekmovanju, nato prispeval tudi drugega, med strelce na zgodovinski tekmi pa sta se vpisala še Tarana in Binkovski. Na Malti je tudi poraz z 1:2 omogočal napredovanje in za nagrado ob uvrstitvi v naslednji krog je žreb prinesel dvoboj z madridskim Atleticom. Schuster, Futre in drugi člani druščine v rdeče-belem so bili, razumljivo, premočni tekmeci, se pa je z gostovanjem Atletica začel niz prihodov evropskih velikanov v štajersko prestolnico.

    Noro, nepozabno – Beltinci!

    Leta 1994 smo spravili v vitrine še drugo pokalno lovoriko, nato pa se je čakalo na trenutek, ko bomo prvič postali državni prvaki. Sanje so se uresničile 1. 6. 1997. Mesto je bilo na nogah, krog pred koncem prvenstva je imel NK Maribor dve točki prednosti pred Primorjem. In nastala je čudovita zgodba z naslovom Beltinci... Po volji žreba je bil klub iz tedanje najbolj nogometne slovenske vasi zadnji gost Ljudskega vrta, ki je pokal po šivih. Na tribune se je nagnetlo skoraj 14.000 ljudi in v južnoameriškem ozračju so pod taktirko Bojana Prašnikarja Simeunovič, Židan, Milinovič (od 40. Fridl), Bulajič (od 52. Šterbal), Kek, Križan, Fricelj, Nikolić, D. Gajser (od 60. N. Čeh), Drobne in Pačo zmagali kar s 5:1. Po dvakrat sta zadela Damjan Gajser in Viktor Pačo, učinkovito predstavo je zaokrožil Nastja Čeh. Maribor je bil prvič državni prvak!

    Liga prvakov!

    Prvemu naslovu se je pridružil drugi, pa še tretji. Vmes se je ekipa kalila na evropskih frontah in ob koncu poletja 1999 dosegla doslej največji uspeh slovenskega klubskega nogometa. Pravljica v vijoličastem: Maribor v ligi prvakov! Šlo je korak za korakom. Vrata raja so se nekoliko odprla ob prvem naskoku med evropsko elito proti Bešiktašu, z eno nogo smo že bili čez prag v naslednjem poskusu proti PSV Eindhovnu, na stežaj pa so jih fantje odprli 25. 8. 1999 z izločitvijo Olympique Lyona. Po zmagi v Lyonu z 1:0 (Filipović) je bila najtežja misija, kako priti do vstopnic za povratni obračun v Ljudskem vrtu. Ob črničevcu, vinu in taroku so ob začetku predprodaje mnogi prebedeli noč na prostem, pred blagajnami. Le najvztrajnejši so si zagotovili mesta na tribunah, na igrišču pa so se Prašnikarjevi izbranci primerno oddolžili za vso podporo. Francoski prvaki so bili znova na kolenih, Ante Šimundža in Stipe Balajić sta zadela za nepopisno slavje. Da ne pozabimo: proti Lyonu so igrali Simeunovič, Židan, Vugdalič (Filekovič), Čipi, Galič, Šarkezi, Balajić (Karič), Sešlar, Djuranovič, Šimundža (Filipović), Bozgo. Žreb v Monte Carlu nam je nato namenil skupino A, kjer so čakali Lazio, Dinamo Kijev in Bayer Leverkusen. Senzacij kar ni bilo konec. Z zmago v Kijevu z 1:0 (Šimundža) smo se po uvodnem krogu celo znašli na prvem mestu, do konca tekmovanja pa smo prišli do točke še v Leverkusnu in se nadvse častno poslovili.