Suad Filekovič ima za seboj najbolj pestrih deset dni v mariborski slačilnici. Pot na Kitajsko le še zaradi formalnosti podpisa pogodbe, nepričakovan preobrat in vrnitev domov po neuspešnem razpletu finančno donosne ponudbe. Toda nabralo se je dovolj izkušenj, da ob takšnih dogodkih ostane zbran. Zdaj mu znanci v šali pravijo, naj gre še kdaj na podobno pot, saj je po vrnitvi postal nadvse učinkovit. V Kidričevem je zadel že drugič zapored.
Generalka je beseda, ki je trener vijoličastih Darko Milanič ne mara. Proti Aluminiju je za jesenske prvake šlo le še za eno preizkušnjo v nizu pred sobotnim uradnim začetkom sezone proti Ptujčanom. »Noge so še težke, opazna je tudi sprememba med treningi na umetni travi in nastopa na pravem igrišču. Čeprav je igralna površina v Kidričevem v zelo dobrem stanju, so bili nenavadni občutki. Kljub temu si nismo privoščili velikih napak. Namen je dosežen, dovolj smo pretekli, zmagali in imeli še nekaj priložnosti, ki jih nismo izkoristili. Zdaj je treba delati naprej, prvi krog bo kmalu tukaj. Verjamem, da bo hitro steklo po načrtih,« pravi Suad Filekovič, ki se je po zadetku v Murski Soboti med strelce vpisal še v Kidričevem. Ko ne gre napadalcem, je tukaj prispevek igralca ob levi stranski črti. »No, dobro, pustimo to. Bil sem pač ob pravem času na pravem mestu. Seveda sem vesel, ob doseženih zadetkih ni nihče bolj od mene. Toda za gol poskrbi celotna ekipa, zato nas je enajst na igrišču. Oziroma deset in vratar. Če bomo vsi tako zabijali, bomo vrnili naslov nazaj v Maribor.«
Kitajska zgodba še vedno ostaja tema pogovorov. Nenaden preklic potrjenega prestopa v Peking je mnoge presenetil. Kaj se je sploh zgodilo? »Povedano po pravici, še sam ne vem. Ob ponujenih pogojih sem šel poskusit. Kazalo je, da gre za resno zadevo. Bilo je resno, na koncu pa izpadlo neresno. V petih urah se je vse obrnilo na glavo. Sprva smo bili vsi zadovoljni, jaz s ponujenimi pogoji in klub, ki bi se tudi našel v tej shemi. Potem pa…. Še danes mi ni jasno, kaj se je zgodilo. Moj kitajski menedžer je prišel do mene in mi dejal, gremo, tukaj ne bo nič. Bolj sem se spraševal, zakaj zdaj takšen preobrat, manj mi je bilo jasno. Kitajska je zdaj že pozabljena. Nimam več osemnajst let, da bi se ubadal s tem in ne bi imel izkušenj, kako se soočiti z nenadno spremembo. Je že za nekaj dobro, zakaj se ni izšlo. Z mislimi sem le pri obveznostih v Ljudskem vrtu.« Edino, kar ga je vmes spomnilo na ponesrečen izlet, je bilo vprašanje, kako ujeti dovolj spanca. »Časovna razlika me je pošteno zdelala. Grem spat ob enajstih in se zbujam ob treh, štirih zjutraj. Toda privadil se bom tudi na to, prvenstvo bom dočakal pripravljen.«
En klub. Ena čast.