Intervju
Luka Krajnc
Nočno življenje me ne bo zavedlo

 

Nogometne poti so nepredvidljive. Izzivu iz tujine se je težko upreti, ko pride na mizo donosna ponudba. Luka Krajnc se je odločil podati na tuje pri šestnajstih, preden je odigral prvo tekmo v članski konkurenci. Enega najbolj nadarjenih mladih slovenskih nogometašev smo v nogometni šoli NK Maribor usmerjali od njegovega osmega leta, po 1. juliju bo njegova nova postaja Genoa. Do poletja pa je Luka še član našega kluba in za nkmaribor.com je prvič po objavi prestopa spregovoril o svoji dosedanji zgodbi ter o željah za prihodnost.

Torej - Luka Krajnc, novi član Genoe. Kakšni so občutki po podpisu pogodbe, potrditvi prestopa?
»Odlični, vse se je razpletlo po naših željah. Z nobene strani ni pripomb. Še posebej sem zadovoljen, da so zadovoljni tudi pri NK Maribor. To mi je bilo najpomembnejše, nisem želel, da bi prišlo do morebitnih nesoglasij, saj bi rad kariero končal v Ljudskem vrtu.«
 

Začenjam z urami italijanščine


Poleti sledi velika sprememba v najstniškem življenju, prvič se podajaš v tujino, novo okolje…
»Hvalabogu, z menoj gre tudi oče. Zavedam se, da bo odslej marsikaj drugače. Najprej se moram naučiti italijanskega jezika, zato začenjam z učenjem že v prihodnjem tednu. Dogovorjen sem za zasebne ure, da bi ob prihodu v novo okolje obvladal vsaj določene osnove jezika. V klubu bodo tudi Birsa, Jelenič, vrača se Lazarevič, pride Baskera, z njim sem tudi skupaj v reprezentanci, kar pomeni, da mi bo nekoliko lažje pri prilagajanju.«
Bo mogoče iz Italije usklajevati tudi šolske obveznosti?
»Potrudil se bom v tem šolskem letu dokončati drugi letnik na mariborski Tretji gimnaziji, potem pa bi se rad prepisal na katero manj zahtevno šolo. En letnik bi opravljal dve leti. Po dogovoru s profesorji bi lahko dobival šolsko gradivo po internetu, se vmes učil in prihajal v Maribor na izpite.«
Odhod pri šestnajstih ali potrpežljivo počakati do dveh, treh sezon v članski konkurenci. Večna dilema, kaj je boljše v tovrstnih primerih, zate ni obstajala?
»Situacija je bila takšna, da sem se odločil za selitev v tujino. V novem klubu so zagotavljali, da bodo resno delali z mladimi. Po odškodnini je bil prestop velik, zato se bodo potrudili, da uspem. Ne bojim se novega izziva. Verjamem, da se mi bo izšlo po željah. Prav tako ni bojazni, da bi me morda zavedlo nočno življenje. Oče bo ves čas z menoj.«
 

Genoa zaradi posluha za mlade




Med zapisi v medijih o tvojem prestopu so se v zadnjih mesecih omenjali številni klubi. Zakaj je na koncu prednost dobila Genoa?
»Odločil sem se za Italijo, ker je blizu. Za klub, kot je Genoa, so prevladala spoznanja o dobrem delu z mladimi. Tukaj se bo po določenem času morda lažje prebiti v prvo enajsterico članskega moštva. Zavedam se, kam prihajam. Gre za klub z bogato tradicijo. Okolje sem spoznal, ko smo se pogovorili o določenih zadevah, financah, stanovanju. Med obiskom predstavnikov kluba v Mariboru je bil dokončno sklenjen sporazum še z NK Maribor in zgodba se je razpletla. V petek odpotujem v Genovo, da opravim zdravniški pregled. Potem pa začenjamo sodelovanje s 1. julijem. Petnajstega gremo s člani na tritedenske priprave, potem naj bi bilo znano, kako naprej. Treniral naj bi s člani, igral pa za primavero.«
Se je kaj spremenilo po objavi novice o prestopu v Serie A? Čestitk najbrž ni manjkalo?
»Prejel sem res veliko čestitk, prek Facebooka ali neposredno. V šoli so mi čestitali, vsi so mi zaželeli srečo in sporočili, naj se izkažem. Vem, kaj me čaka. Želja je bila povezana z odhodom v tujino, zato sem se odločil, da se preizkusim. S trdim delom se nameravam dokazati.«
Dosedanja zgodba Luke Krajnca je nadvse zanimiva...
»Najprej zahvala staršem, da so vztrajali z menoj. Moja nogometna zgodba se je začela, ko smo bili z družino na morju. Oče je prinesel časopis, v katerem je pisalo, da NK Maribor vpisuje v nogometno šolo igralce, stare osem let. Želel sem poskusiti. S tem sem ob očetu, ki me je navdušil za nogomet, razveselil tudi dedka, kateri mi je kupoval torbe in različne stvari. Dogovorili smo se, da me bodo vozili na treninge. Sprva trikrat na teden, pozneje sem imel obveznosti že vsak dan med tednom. Imam še mlajšo sestro, stara je 12 let, ki je začela trenirati gimnastiko, tako da smo nekako uspevali usklajevati zadeve, saj je imela k sreči treninge ob isti uri. Nisem si mislil, da bo vse skupaj postalo tako resno. Da bi lahko izstopal. Med desetim in štirinajstim letom sem spoznal, da mi gre dobro. Potem je bila želja po treniranju vedno večja, do izraza so po ocenah strokovnjakov začele prihajati nogometne kvalitete. Zato sem se vpisal v dijaški dom, da se mi ni bilo več treba vsak dan voziti tako daleč. Ker je šola blizu stadiona in da bi lažje usklajeval šolske z nogometnimi obveznostmi, sem se odločil za vpis na Tretjo gimnazijo.«
 

Na treninge z zvezki


Menda si se učil kar v avtomobilu?
»Pri učenju mi je ves čas pomagala mama, ki je vedno govorila, da je šola najbolj pomembna. In da naj vztrajam. Zato sem za vožnjo v Maribor jemal s seboj zvezke, da bi se po poti učil, čeprav mi vedno ni uspelo. Ko sem bil po treningu preveč utrujen, sem zaspal.«
Kapla ima zdaj igralca na seznamu Serie A. Kako bi predstavil domačo vasico?
»Od Maribora je oddaljena 37 kilometrov. Šteje 700 prebivalcev, leži na 800 metrih nadmorske višine. Naša majhna vasica je med tremi najlepšimi v Sloveniji. Ljudje so prijazni, vsi se med seboj poznamo in dobro razumemo. Pozna se močan vpliv narave, veliko je gozdov. Manj pa avtomobilov, tako da je zrak čist in okolje bolj mirno. Lahko se nemoteno sprehajaš v naravi, nihče te ne moti. Sprva sem se doma navdušil tudi nad lovom, a mi pozneje ta zadeva ni več bila všeč. Prevladala je želja za nogometom, druge zadeve me niso zanimale. Prosti čas tako zdaj namenim le še puncam (smeh). Pa druženju s prijatelji. Ob tem še rad brskam po internetu, vzamem si čas tudi za tek in obiske fitnesa.«
Nogomet je kmalu postal resna zadeva v življenju črnolasega mladeniča, ki ni dvomil, na katerem položaju bi rad igral. Koga bi izpostavil kot vzornika na dosedanji poti?
»Od začetka sem se videl v obrambi. Na začetku, pri osmih letih, sem bil namreč zelo debel. Tako nisem pričakoval, da bi me trener postavil v napad (smeh). Moj vzornik je bil že od nekdaj Nemanja Vidić. Ker je zelo borben, ima dobre podaje in je odličen v zračnih dvobojih.«
 

Ostaja še cilj – v vijoličastem za člane




Kje se vidiš čez pet, deset let?
»Najprej bi rad oddelal pogodbo pri Genoi, dobil priložnost pri članih. Da dokažem tistim, ki so rekli, da ne bom uspel v tujini. Želim si, da bi se moja nogometna kariera stopnjevala in da bi morda nekoč zaigral tudi za Barcelono.«
In najbrž tudi za slovensko reprezentanco?
»Doslej sem igral za selekcijo U-17 v kvalifikacijah, zdaj so me že preselili k starejšim. Nismo se uvrstili v nadaljnje tekmovanje in v zadnjem prijateljskem dvoboju proti Nizozemski sem že dobil priložnost v ekipi U-19. Potem bodo misli, razumljivo, šle k U-21 in članski reprezentanci. Toda o tem je zdaj še prezgodaj govoriti.«
Podobno velja za vprašanje, kje bo v tej zgodbi še nastopal Maribor. A je Luka kar sam razkril svoje preostale želje...
»Od majhnih nog mi je bila prva želja, da bi zaigral za člane Maribora. Ves trud sem vložil v to. Klubu sem hvaležen, da sem hitro dobil priložnost za treninge s člani. Z njimi je lažje igrati, igra je hitrejša. Ker sem najmlajši, skušam delati na treningih še dvakrat več kot ostali. Tako pridobivam dragocene izkušnje in ko pridem na kadetsko tekmo, mi je zaradi tega precej lažje. Zdaj se je pač vse skupaj obrnilo drugače, sprejel sem nov izziv. Kot sem omenil, res upam, da se kdaj še vrnem in oblečem vijolični dres. Obstaja pa tudi ena skrita želja: da bi odigral kakšno uradno tekmo za člane v prvenstvu ali pokalu še pred odhodom v Italijo. Upam, da se mi bo uresničila. In da bi se potem nekega dne vrnil domov ter igral za Maribor.«








20.krog LESTVICA
STRELCI
Domžale
44
Maribor
41
Celje
40
Olimpija
35
Zavrč
29
Rudar
26
Luka Koper
25
Gorica
18
Krka
15
Radomlje
8