Na pogovor za uradno spletno stran smo povabili mladega nogometaša Maribora Mateja Vračka, ki si izkušnje nabira pri NK Aluminiju iz Kidričevega. Torej Matej, kaj oziroma kdo te je navdušil za nogomet?
V prvi vrsti me je za nogomet navdušil oče. Veliko vlogo pri tem pa je imelo tudi igrišče zraven naše hiše, na katerem smo vsak dan kot otroci igrali nogomet.
Kateri pa je bil tvoj prvi klub, za katerega si zaigral?
Svoje prve nogometne korake sem naredil pri NK Kungota.
Kdaj si potem prestopil v NŠ Maribor? Pri katerih letih oziroma v katero selekcijo?
V NŠ Maribor sem prišel, ko sem bil star 13 let. Nato sem ostal tukaj vse do zdaj.
Od katerega od trenerjev si se v svoji karieri največ naučil?
Od vsakega trenerja dobiš nekaj dobrega, neko določeno znanje. Največ pa sem odnesel od treningov pri Flisu, Breberju, Horjaku in Pušniku.
Kdo je bil glavni akter pri podpisu profesionalne pogodbe za Maribor?
Na enem izmed treningov je do mene pristopil trener Breber in mi naročil, da moram na sestanek k Pušniku. V pisarni sta me čakala tako Pušnik kot Jurišič in mi ponudila prvo profesionalno pogodbo. Nato sem se v kratkem času odločil za podpis.
Konec sezone, po kateri ti je potekel tudi status mladinca, si odšel k Aluminiju na »dvojno registracijo«. Zakaj ravno Aluminij?
Takratni trener Marijan Pušnik mi je takrat razložil, da je za mene najboljša izbira za dvojno registracijo NK Aluminij. Je blizu Maribora. Prav tako sta takrat bila tukaj Makriev in Pekič, tako da bi si težko izboril mesto v ekipi. In ker mi je bilo pomembno, da čimveč igram, sem se odločil za Aluminij.
V Aluminiju sta od bivših mladinskih soigralcev tudi Klemen Medved in Miha Bratušek. Je bilo tako prilagajanje lažje? Si mogoče poznal koga iz NK Aluminija od prej?
Večino ekipe sem poznal že od prej iz mladinskih selekcij, veliko je tudi fantov iz Maribora in okolice. Glede na to, da se poznamo že od prej, so me dobro sprejeli in ni bilo težav s prilaganjem.
Si zadovoljen s svojim statusom v Aluminiju? Oziroma s statusom pred poškodbo?
Ja, bil sem zadovoljen. Sicer sem igral samo pet tekem, ampak sem bil zadovoljen z minutažo in igro. Dal sem tudi nekaj golov. Nato je žal prišlo do poškodbe.
Je razlika med treningi v Mariboru in Kidričevem velika?
Razlika med treningi vsekakor je. V Mariboru je vse na višji ravni, tudi pristop na treningih je resnejši. V Kidričevem na primer na dopoldanskih treningih ni celotne ekipe, saj še eni hodijo v šolo ali delajo. Proti koncu tedna se zberemo vsi, da lahko uigramo ekipo za tekmo.
Sedaj pa posvetiva še nekaj besed tvoji neprijetni poškodbi. Kako se je vse skupaj sploh začelo?
Že lani avgusta sem na enem izmed treningov začutil bolečino v trebušni in mednožni preponi. Ker sem mislil, da bo bolečina nehala, sem nadaljeval s treningi. Tako sem tudi treniral še nekaj naslednjih dni. Konec tedna smo imeli tekmo, na kateri sem odigral celih 90 minut, a se je težava pojavila naslednje jutro, ko nisem mogel stopiti na nogo. Nato sem šel na pregled k dr. Vogrinu, h kateremu sem naslednji mesec hodil tudi na terapije. Po terapijah sem začel postopoma trenirat pri NK Maribor, počasi sem se vključeval k ekipi. Bil sem tudi zadnje tekme jesenskega dela na klopi Maribora. Po zimskem premoru sem začel s pripravami v Kidričevem, na katerih so se ponovno pojavile bolečine v istem predelu in tako sem se odločil za operacijo.
Poškodovana je bila torej trebušna prepona, katera je posledično povzročala bolečine v mednožni preponi.
Tako je. Poškodovan je bil trebušni zid, kateri se je ob nepravilnem gibu natrgal. Ob vsakem naslednjem takem gibu se je poškodba še slabšala. Sedaj so me operirali. Vstavili so mi mrežico, ki pomaga pri učvrstitvi stene.
Kakšno je stanje sedaj?
Poškodba je skoraj popolnoma sanirana. Prejšnji teden sem začel z lažjimi treningi; s tekom, nato pa z vedno večjo obremenitvijo. Delam tudi vaje za spremembo smeri, pri kateri prepona zelo trpi. Poskusili smo tudi že z vključevanjem žoge. Obiskujem še fitnes, v katerem sem dosti na kolesu, delam trebušnjake in vaje za prepono.
Kdaj pričakuješ, da boš lahko začel z normalnimi treningi?
Na zadnjem treningu sem se že normalno priključil ostalim soigralcem. Ne grem še v duele kot prej, saj je še vedno prisoten strah, da bi se poškodba ponovila. Vendar pričakujem, da se bom straha karseda hitro znebil. Če bo noga v naslednjem tednu brez bolečin, bi že lahko začel trenirati »na polno«.
Za konec pa še vprašanje, kakšne so tvoje želje v prihodnje?
Na prvem mestu je vsekakor to, da se popolnoma pozdravim in začnem normalno trenirat in igrat za Aluminij. Da tukaj pokažem svoje znanje in sposobnosti. Mi je pa velika želja, da zaigram tudi v vijoličastem dresu pred polnim Ljudskim vrtom. Vsakomur je želja tudi se dokazati v tujini. Če bi lahko zbiral, bi izbral Juventus, ampak to so zaenkrat samo želje. Najprej se je treba vsak dan znova dokazovat pri svojem klubu.
Mateju želimo čimprejšnje popolno okrevanje in uspešno nadaljevanje kariere.
Deya