Intervju
Intervju: MARKO ŠULER
BILO JE VSEGA, A JE BILO VREDNO


Pogovor z razlogom. Pred prvo tekmo v Ljudskem vrtu v novi sezoni. Ker je sodeloval pri vseh naj vijol’čnih trenutkih zadnjih štirih let in pol. Ker je morda v zadnji sezoni bogate kariere. In je njegova zgodba vse prej kot običajna. Marko Šuler.

Priprave kot priprave velikokrat rečemo v tej fazi. Katere po vrsti je oddelal, bi se težko spomnil. Je pa znova poiskal motiv ob zaključnem delu kariere za novo poglavje.
“Štejem jih res ne več. V poznejših letih je težje opravljati priprave, to je že prva opazna razlika, Telo zahteva svoje, regeneracija je daljša. Je pa lažje, če delaš s trenerjem, kot je Darko Milanič, ki ima očutek, kako razporediti obremenitve. Če se zdaj spomnim mojih začetkov in prvih nekaj priprav… Uf, razlika je kot dan in noč. Način dela se je spremenil, vse je bistveno drugače. Ne bom rekel, da je mlajšim, ki so zdaj na začetku poti, lažje. Pot do uveljavitve je vse prej kot preprosta, a imajo zdaj igralci neprimerno več informacij, pripomočkov. Je drugače, ampak se motiv najde tudi v teh letih. Sploh v Mariboru. Cilj je, da vrnemo to ‘kanto’, kamor sodi. Res pa v mojem primeru potrebuješ tudi nekaj pomoči, saj je drugače trenirati pri 35. ali pri 20. letih.”

V novo sezono smo krenili v ne preveč spremenjeni zasedbi, brez dodatnega prilagajanja na novosti.
“Ko se moštvo ne spreminja, je zmeraj dobro. V nogometu ni doseganja rezultatov čez noč. Naslovi se osvajajo skupaj, kot moštvo in po neki razvojni poti. Za Maribor je dobro, da ni bilo večjih kadrovskih sprememb in samo nadaljujemo dosedanje delo. Smo pa nekoliko spremenili način igre, ki nam ustreza. To potrjujejo tudi rezultati med pripravami, uspešno smo začeli evropske kvalifikacije v Tirani in verjamem, da bomo nadaljevali v tem slogu.”


Ni več ročnega vnosa podatkov



Prva postaja projekta 2018/19 torej v Tirani. Pred potjo smo vedeli, kaj nas čaka, nismo pa bili prepričani, kako zahtevna ovira je lahko Partizani ob vedno specifični prvi tekmi in vsem, kar prinaša ta začetni korak za lažje nadaljevanje sezone?
“Pred tekmo je šlo za svojevrstno neznanko. To je trenutek, ko se vse pripravljalne preizkušnje pozabijo in obrneš nov list. Zame je ta prva vedno najtežja, saj ne veš, kje si, ob tem ne poznaš dovolj nasprotnika. Toda za takšne tekme smo bili vedno pripravljeni. Ni bilo lahko, a smo večinoma uspevali pri namenu. Glede na to, kako delujemo, smo tudi tokrat bili optimisti in to tudi potrdili. Če bi se mučili med pripravami in nam ne bi šlo, bi bilo drugače. Tako pa smo dočakali prvo tekmo optimalno pripravljeni.”

Da bo pripravljenost kot mora biti, je treba storiti marsikaj. Tudi imeti pravi utrip slačilnice. Včasih omeniš svojo vlogo, ko je treba povzdigniti glas. Kdaj to deluje, kdaj je potreben miren pogovor?
“Ja, tudi te zadeve so se spremenile. V mojih časih, ko smo bili mi najmlajši v slačilnici, je bilo precej tudi ročnega vnosa podatkov (smeh). Je pa delovalo. Zdaj so drugačni časi, fantje hitreje napredujejo in imajo več kot dovolj informacij. Kljub temu pa starejši, ki smo toliko prestali, lahko pomagamo s kakšnim nasvetom. Vedno je dobro prisluhniti. Ko si mlad, lahko hitro kam odpluješ. V drugo, neželeno smer.”

Zdaj je Marko Šuler dovolj izkušen, prekaljen v raznih bitkah. Ima pa za seboj pestro zgodbo nogometnega odraščanja.
“Začetki v Dravogradu, vmes 3 leta v Avstriji in potem vrnitev v Dravograd. Če se ozrem nazaj, je zdaj vse, kot bi se dogajalo spontano. Sprejemal sem neke notranje odločitve, ki nikoli niso bile napačne. Zelo malo stvari bi spremenil. Lahko bi naredil kaj bolje, o tem ni dvoma, a sem zadovoljen z doseženim, To nogometno ledino sem oral v Avstriji, se potem vrnil tudi zaradi šole v Dravograd. Začenjal sem še kot mladinec v drugi ligi, igral v prvi, potem pa je po izpadu Dravograda v drugo ligo nastala dilema, Domžale ali Gorica. Odločil sem se za Gorico. Bila je prava odločitev, s tremi naslovi prvaka - zame z dvema - in uspešnim nastopanjem tudi v evropskih pokalih. Potem pa sem pri 23. letih, ob pravem času, ne prehitro ali prepozno, poiskal nov izziv v Belgiji. Bil sem pripravljen in sem vesel, da mi je uspelo ostati 7 let v tujini, kar štejem kot uspešen dosežek in potrditev, da te tudi slovenski način treninga pripravi na tujino. Za menoj je zanimiva pot, pri kateri ni pravila. Priznam, da sem imel tudi nekaj sreče. Bilo je pestro, z vzponi in padci, a v redu.”

Na tej poti je treba izpostaviti vlogo družine. Očeta in mamo pogosto videvamo na tekmah, na tribunah pa imaš zdaj ob ženi tudi tvoja najmlajša navijača.
“Zdaj sta res že navijača, v polnem pomenu besede. Poznata vse mariborske navijaške pesmi, ki jih moramo doma poslušati ves čas (smeh). Družina mi je res v veliko podporo. Če začnem pri starših. Pri tej karieri, ki je nastala, imata velik pomen. Bila sta mi na voljo vedno in povsod. Predvsem v tistem obobju, ko najbolj nihaš in ne veš, kako in kaj. Vozila sta me v Avstrijo, tudi ko mi kdaj ni bilo do treninga. Hvaležen sem jima za vso podporo in upam, da sem nekaj vrnil nazaj v obliki trenutkov veselja ali spoznavanja sveta. Brez družine ne bi šlo, enako velja tudi za ženo in otroka. Vrhunski šport ima tudi tisti del, ki ga nihče ne vidi. Ko ni vse lepo kot deluje na igrišču, da imaš vse, kar si zamisliš. Družina je bila pogosto sama, zamudil sem kar lep del otroštva pri obeh fantih. Zato se tukaj moram zahvaliti ženi, saj je morala veliko prestati in ob tem tudi poteptati svoje ambicije, življenjske želje. Smo pa vedno sodelovali pri vseh potezah, odločitve o prestopih, selitvah niso zrasle samo na mojem zelniku. Ne bi bil, kjer sem, če ne bi imel te podpore. Upam, da so tudi vsi moji ponosni na to zgodbo. Je bilo vsega, prijetnih in neprijetnih trenutkov, a je bilo vredno.”


Motor za dušo, kitara kot strast


Naslednja tema je za stalnico, ali ste vedeli. Da gre za zgodbo o netipičnem nogometašu, ki včasih sede na motor, igra kitaro in ne gleda prav veliko nogometa po televiziji.
“Nisem tipičen nogometaš, to drži. S tem se nerad hvalim, saj sem včasih tudi zamudil finale Lige prvakov, ko sem pozabil, kdaj se začenja, če sem počel kaj drugega. Motor sem potiskal v ozadje do konca kariere, saj je šlo za povezavo z določenim tveganjem. Čeprav ga vozim bolj za dušo in nimam težke noge. Ukvarjam se še s številnimi drugimi zadevami. Nogomet je služba in velik hobi, veliko mi pomeni, a ga v zasebnem življenju ni toliko. Pri meni je tudi ob kavah ali pogovorih malo prisotnosti nogometa. Tukaj sem malo drugačen, vsak pač najde svoj pot. Rad imam naravo, preživljanje časa na različne načine. Nogomet je čudovit, veliko mi je prinesel, a rad počnem še kaj dugega. Tudi kitara je na programu. Bila je prisotna že v Gorici, od tam začenja to igranje lepega instrumenta, ki je v tujini zamrlo in se znova obudilo v Mariboru. Ko sem začel znova igrati, sem ugotovil, da sem kar precej pozabil. Z indijancema, kot pravim sinovoma, je doma težko najti uro prostega časa in mogoče se resneje vrnem h kitari po karieri, ko bo več časa.”

Z nogometom pa je seveda povezano veliko lepega, številni uspehi. Spomnimo se zime 2014 in potrditve prestopa. Zbiralec trofej v klubu, ki zbira trofeje, smo napovedali prihod tedanjega reprezentančnega štoperja v Ljudski vrt. In so se dvigovale nove trofeje, nizali evropski mejniki. Si poleti 2018 zadovoljen, kaj si se odločil pozimi 2014?
“Takrat nisem imel v mislih, da bo Maribor moja zadnja postaja. Je pa bila prisotna podobna ideja, kot je danes. Prišel sem z motivom narediti še en korak več, kar mi v tujini ni uspelo. Zbirali smo lovorike, je pa ostajala neuresničena želja o igranju v Ligi prvakov. Nikdar ne bi pomislil, da bom prišel s slovenskim klubom tja, kamor mi ni uspelo po vseh letih tujine. Zdaj se je izkazalo, da je bila odločitev o prihodu v Maribor lahka in pravilna. Ničesar ne bi spreminjal. Izpadlo je super in naj bo takšna tudi nova sezona. Če bo zadnja v karieri ali ne.”


Liga prvakov 2x kot igralec, prvič kot gledalec



Še ena posebnost: tesna povezava z vsemi tremi Ligami prvakov v Mariboru. Dvakrat kot igralec, ob prvi, leta 1999 pa - kot gledalec.
“Takrat sem začel resneje spremljati nogomet in ko sem prihajal na tekme, se mi je himna Lige prvakov tako močno vtisnila v spomin, da sem sanjal, kako je doživljati kaj takšnega. Nisem pa si predstavljal, da bi mi to lahko uspelo v takšni obliki. Morda pa je vplivalo na podzavest in vse, kar se je dogajalo pozneje. Dobro vemo, kaj dela podzavest pri ljudeh. Ima vpliv, ki ga ne gre zanemariti. In smo dočakali Ligo prvakov, še dvakrat… Prva je le prva, mimo tega ne gre. Želja je bila prisotna, sanjali smo o tem, nihče pa si ni upal napovedati ali pričakovati kaj takšnega. Ko se zgodi, vidiš, da je to res mejnik posebne vrste, vrh klubskega nogometa v Evropi. Kot je v reprezentančnem nogometu svetovno prvenstvo, je v klubskem Liga prvakov. Biti v tako elitnem krogu je nekaj posebnega. Ko nam je prvič uspelo, je šlo za neverjetne občutke. Pa so minila 3 leta in nam je uspelo znova. Druga pa je spet imela veliko težo. Kot malčku med temi velikani nam je uspelo še enkrat. In to z ekipo, ki je bila precej spremenjena, pomlajena. Kdor se spozna na nogomet, ve, kako težko je to doseči, kaj šele ponoviti. Bilo je čudovito, nepozabno in upam, da se zgodi še kdaj. Bo težje zaradi novega sistema kvalifikacij, ki ne gre na roko manjšim klubom, vendar se za prihodnost Maribora ne bojim. Čeprav prihajamo iz majhnega okolja, smo pokazali, da je mogoče mešati štrene tudi klubom z neprimerno višjimi vložki. Ko vidiš, da si igral proti zvezdnikom, ki so v teh tednih nastopali na svetovnem prvenstvu, dobiš potrditev, da si nekaj naredil in da delaš dobro.”

Zlata vijol’čna generacija prihaja v pozna nogometna leta. Ni še čas za slovo, a je zagotovo bližje kot začetek kariere. Kakšna bo tvoja prihodnost, ko ne boš več na igrišču?
“Že nekaj časa razmišljam tudi o tem, pripravljam določene zadeve. Dokler bom igral nogomet na tem nivoju, se nočem aktivno ukvarjati s čim drugim. Zaenkrat je v načrtu, da ne bi ostal v nogometnih vodah ali v športu. Toda nisem še v tem filmu. Rad bi spet postal prvak, tukaj je Evropa kot vedno velik cilj, tako da o slovesu. Za druge ne vem, Tava in Handa bosta najbrž še igrala, a je zagotovo drugače, ko greš proti zaključku ene zgodbe. Na zadeve gledaš drugače, meni je iz fizičnega vidika težje, po drugi strani pa psihično lažje. Zanimiva sezona bo in se je že veselim. Ker se zarečenega kruha največ poje, ne bi govoril o tem, kako naprej. Vem pa, da mi ne bo dolgčas.”








19.krog LESTVICA
STRELCI
Maribor
45
Olimpija
36
Aluminij
30
Domžale
27
Celje
26
DNŠ Mura
24
Gorica
22
Rudar
18
Triglav
16
Krško
15
NASLEDNJA TEKMA ZADNJA TEKMA
20.krog
 
Maribor
DNŠ Mura
 
23-02-2019
KUPI VSTOPNICE