Intervju
Intervju: Marwan Kabha
Maribor ima 100.000 novih navijačev


Reprezentančni premor je pomenil čas za obsežnejši intervju. Naš gost s povabilom k daljšemu druženju pred mikrofonom je bil Marwan Kabha, tretji igralec z izraelskim potnim listom, ki je oblekel vijoličasti dres. Zanimiv sogovornik sebe opisuje kot arabsko-palestinskega Izraelca, ki se je navdušil nad Mariborom v različnih pogledih. Več pa v spodnjih vrsticah.

Prišel, videl in ugotovil, da je našel, kar je iskal. Zgodba našega novinca iz poletnega prestopnega roka ni daleč od takšnega naslova, saj so redki primeri tako hitrega prilagajanja na novo okolje.
“Zelo sem srečen, da sem tukaj. V klubu in v mestu. Pred prihodom sem le slišal osnovne zadeve o klubu, si ogledal dve tekmi moštva. Po prihodu pa je nastal nek poseben ‘klik’. Počutil sem se kot doma. Neverjetno, redko viden občutek.”
 

Santi je velik “krivec”


Ob spoznanju, da je ob selitvi v Maribor prvič zapustil domače okolje, dobi vse skupaj še dodatno dimenzijo. Si pričakoval, da bo šlo tako gladko?
“V čem je torej skrivnost tako hitrega prilagajanja? Moram priznati, da gredo velike zasluge fantu, ki ga vsi dobro poznate. Santi je ‘krivec’. Res mi je veliko pomagal, v trenutkih po odločitvi za prestop v Maribor in v prvih dneh bivanja tukaj. Povedal mi je praktično vse, Predstavil mi je igralce, mi razložil najpomembnejše zadeve o vsakemu pozamezniku. V slačilnici in v klubu. Veliko pa je k temu pripomoglo spoznanje, da sem prišel v zdravo, prijateljsko naravnano družbo. Tavares mi je bil takoj na voljo, hitro sem stike vzpostavil z Mendyjem, pa z Ibraimijem, ki je prav tako muslimanske vere in sva skupaj šla v mošejo. Z njihovo pomočjo sem se hitro vživel v novo okolje, zdaj pa sem v odličnih odnosih prav z vsemi soigralci. Tudi zato je morda s strani delovalo, da je vse šlo kot po maslu.”

Toda šel si prvič od doma, kar nikdar ni lahko.
“Preden sem se odločil sprejeti ponudbo, sem se vprašal, kaj si želim. Odgovor je bil le eden: želim uspeti! Izbral sem Maribor, ker sem imel dobre vtise po pogovoru z mojim agentom in tem, kar mi je povedal Sallalich. Težko je profesionalnemu športniku v tujini, o tem ni dvoma. Toda imam cilj, želim z Mariborom postati prvak, pokalni zmagovalec. Ob tem pa napredovati kot igralec. Vse sem podredil temu. Pogrešam družino, toda treba se je sprijazniti s tovrstnimi odrekanji, ko se odločiš za profesionalno pot.”

Marwan Kabha zasebno. Opis glavnih značilnosti bi bil…?
“Rad imam mir in tukaj sem ga našel. Maribor je prijetno, mirno mesto. Prav tako ljudje. Res mi ustreza življenje v mestu ob Dravi. Ne počnem veliko zadev, da bi me lahko kjerkoli srečevali. Osredotočen sem le na nogomet in sledim svojim ciljem. Pomembno vlogo v mojem življenju ima vera, skušam se ravnati po islamskih načelih. Ne pijem alkohola, rad imam naravo, prijetne pokrajine. S soprogo ali z družino grem rad kam na izlet. Drugih posebnosti ali navad nimam.”

Kakšen je tvoj glasbeni izbor?
“Arabska glasba. Drugih zvrsti ne poslušam. To je moj jezik, moja glasba.”





 

Brat vsem omogoča oglede naših prenosov
 


Čeprav so živeli v nemirni državi, z družino nikdar ni imel težav. Spomini na otroštvo in dom so prijetni.
“Mama je bila gospodinja, skrbela za družino, oče pa je bil delavec v tovarni. Nikdar nismo imeli težav. Do letošnjega poletja sem ves čas živel v Izraelu, moji predniki so Palestinci. Ko me kdo vpraša, zase pravim, da sem arabsko-palestinski Izraelec. Spoštujem državo in vse ljudi. Zame ni pomembno, ali so judje, kristjani, muslimani. Prav tako ne delim ljudi po barvi kože. In ne zanimajo me razprtije. Živeli smo v vasi, blizu Haife. Skupaj 1500 ljudi in vsi smo kot družina. To so moji in zdaj vsi tudi navijači Maribora. Razkrijem pa lahko, da smo jih dobili še več. Palestinci s priimkom Kabha so zdaj naši navijači. 100.000 se namreč ponaša s priimkom Kabha. Mnogi med njimi mi pošiljajo sporočila podpore, spodbude na Facebook. Tudi zanje je Maribor zdaj klub, ki ga podrobno spremljajo. Brat je na Facebooku uredil stran zame in tam vedno prilepi povezave, kjer si lahko ogledajo prenose naših tekem.”

Kaj pravi družina o mariborski zgodbi njihovega sina, brata? Koliko ste v stikih?
“To je tema, ki je zame zelo pomembna. Moji domači mi dajejo energijo. Z očetom se največ pogovarjam o nogometu, spodbuja me in opogumlja. Mama seveda največkrat vpraša, ali dovolj jem. In pravi, da mi bo poslala velik paket domače hrane (smeh). Ker zaradi verskih razlog ne jem svinjskega mesa in ne sodim med ljudi, ki bi radi preizkušali novosti, so se doma spraševali, kako se bom znašel po tej plati. Toda Santi in Abel Gigli sta moja vodiča, ko gremo jest v Mariboru in nimam težav. Kar pa pogrešam od domačih jedi, bom nadoknadil med zimskim obiskom v Izraelu. Imam še dva brata in dve sestri, vsi so mlajši od mene. Redno ohranjamo stike. Želel sem oditi v Izrael med reprezentančnim premorom in jih obiskati vsaj za dan, dva, toda obveznosti mi ne dopuščajo. In ekipa me potrebuje. Začel sem dobro igrati, prijetno se počutim v družbi soigralcev. Vmes smo šli na krajše priprave, da pridemo do še višjega nivoja in je obdobje brez tekem hitreje minilo.”

Sta tudi brata povezana z nogometom?
“Starejši je vmes nehal z nogometom, saj se je odločil za šolanje in se bo odpravil na študij v Moldavijo. Mlajši pa je nogometni navdušenec. On bo zvezdnik družine, to že zdaj lahko napovem. Star je trinajst let in zelo, zelo nadarjen.”

Ko omenja povezavo z družino, naš 24-letni zvezni igralec izpostavlja pomen tehničnega napredka z vsemi uporabnimi aplikacijami.
“Viber, WhatsApp, Facetime... Vse aplikacije omogočajo redno ohranjanje stikov. Tako dolgo res še nismo bili ločeni, a se veliko pogovarjamo in zavedamo, da drugače ne gre. Počakal bom do konca jesenskega dela sezone in potem bo čas za druženje z domačimi. Veliko mi je vmes pomenilo, da je bila z menoj soproga, ki pa se je morala vrniti v Izrael zaradi birokratskih pravil in izteka vizuma.”

Da je zadovoljen z dogajanjem v drugi, gre veliko zaslugo pripisati storjenim potezam v prvi polovici leta 2015.
“Res je. Mesec pred prihodom v Maribor sem se poročil, tako da sem v kratkem času posegel po dveh življenjskih odločitvah. To je bila dobra poteza. Če bi bil tukaj sam v prvih dneh, bi bilo težje. Tako pa sem imel v tistih pomembnih trenutkih privajanja veliko oporo.”

 

Norim, ko izgubim


Ob izpostavljanju pomembnih oseb in dogodkov mimo nekoga ne moremo. Sintayehu Sallalich. Za prijatelje Santi.
“Uf, res mi je veliko pomagal. Res je soigralec in prijatelj. Poznam ga že od prej, skupaj sva igrala v mladi reprezentanci. Usoda pa je hotela, da se najini poti spet združita v Mariboru. Lahko rečem, da me je Santi res dobro pripravil na to, kar me čaka. Spomnim se, da mi je agent predstavil ponudbe in rekel sem, da bi rad razmislil. Toda po petih minutah sem se odločil. Prepričljivo sem mu dejal, da želim v Maribor. Santi je imel velike zasluge, je pa bil pomemben dejavnik tudi youtube. Ko sem si ogledal posnetke navijačev, nisem imel dileme. Kakšno navijanje, koliko čudovitih prizorov s tribun. Škoda, da ni več gledalcev tudi na tekmah domače lige.”

To pa je, žal, druga plat Slovenije…
“Vem, tudi Salalalich mi je pojasnil, koliko ljudi pride na evropske tekme in da je v domačem prvenstvu z izjemo derbija manjši obisk. A tega še vedno ne razumem. Saj si navijač kluba, želiš si uspehov. Navijači in igralci pa smo eno. Le skupaj lahko zmagujemo in pridemo do evropskih tekem. Upam, da bo v nadaljevanju sezone še več gledalcev prihajalo na naše tekme. Dajejo nam energijo, kar je pomemben dejavnik in pomeni veliko pomoč za ekipo.”

Lahko po dosedanjih vtisih strneš tvoja spoznanja o slovenskem nogometu? Koliko je drugačen od izraelskega, kje vidiš največje razlike?
“Eno sem že omenil, obisk. Gledanost tekem v Izraelu ni toliko odvisna od rezultatov ekipe. Ob tem je infrastruktura opazna prednost Izraela, zgrajenih je bilo več novih stadionov. Ritem igre je višji, igra se hitreje. Toda všeč mi je nogomet v Sloveniji. Doseženih je veliko golov, v igri pa je prisotna večja agresivnost. To sem hitro opazil.”

Zadnja ugotovitev našemu sogovorniku ne povzroča težav. Agresivnost je na določen način njegov zaščitni znak.
“Že od nekdaj je to moj način igre. Zdaj sem se povsem seznanil z ligo in lahko zagotovim, da se bom zavzeto boril tudi v prihodnje. Na vsaki tekmi želim zmagati. Norim, ko izgubim. Nihče tega ne more videti, saj takoj ne pokažem čustev. Ko pa pridem domov… Ne morem spati, zastavljam si številna vprašanja. Zakaj? Kaj je šlo narobe, kaj bi morali narediti drugače? Toda že naslednji dan se motiviram za naslednjo tekmo. Neverjetno je, kaj se nam je zgodilo v Kopru. Vodili smo, imeli žogo v posesti, nadzorovali igro, potem pa dve napaki in poraz… Ali pa se spomnimo tekme v Zavrču. Zabili smo tri gole in kljub temu izgubili. Smola nas je predolgo spremljala, morali smo biti potrpežljivi, da bi se izvlekli iz te situacije in menim, da je zdaj čas za preobrat.”


 

Nasprotniki se nas morajo bati


O tekmi, s katero se je najtežje sprijaznil, ni treba posebej razglabljati. Astana je edina temna lisa sicer prijetne mariborske izkušnje…
“Če bi rekel drugače, bi lagal. Še vedno se kdaj spomnim te izkušnje. Prišel sem, da bi pomagal ekipi, ki je dolga leta nizala evropske uspehe. Toda drugo tekmo smo izgubili in ostali brez Evrope. To je bil šok, težko mi je bilo sprejeti takšen razplet. A smo spet pri vprašanju sreče oz. njenem pomanjkanju. Kako smo izpadli? Z avtogoloma. Potem pa sem si ogledal posnetke tekem proti Helsinkom in videl, kako so napredovali. Božja volja je bila, da je Astana letos v Ligi prvakov in to se je zgodilo.”

Kako si se soočil s spremembo igralnega sistema med sezono?
“V obeh sistemih sem že igral in sem ju vajen. Lahko rečem, da je razmerje pri igranju v postavitvi 4-4-2 ali 4-3-3 enakomerno, 50:50. Nimam težav s prilagajanjem. Morda raje igram v vlogi zadnjega zveznega igralca, ko s predvidevanjem igre in potez nasprotnika skušam odvzeti žogo, sodelovati pri organizaciji naših napadov. Seveda pa sprejemam vse trenerjeve zamisli. Pri vsem pa je daleč najbolj pomembna ekipa.”

In še zaključna misel, s tekmovalne plati. Kakšen bo Maribor v nadaljevanju sezone?
“V našem primeru je bistvenega pomena povrnitev spoštovanja. S strani drugih. Ob prejšnjih slabših rezultatih se nas tekmeci niso bali. Maribor pa mora zmagovati, odvzeti tekmecem upanje. Mi smo Maribor! Tega sem se že naučil in se povsem strinjam. Mi smo tisti, ki moramo biti samozavestni. Tekmeci pa se nas morajo bati. Tega vmes ni bilo, vsi so si upali igrati in se podati v boj z nami. Veseli me zasuk krivulje rezultatov in verjamem, da bo stanje na lestvici kmalu drugačno.”



 








16.krog LESTVICA
STRELCI
Maribor
36
Olimpija
32
DNŠ Mura
22
Gorica
22
Domžale
21
Aluminij
21
Celje
20
Triglav
15
Rudar
15
Krško
12
NASLEDNJA TEKMA ZADNJA TEKMA
 
NK Maribor
NK Aluminij
 
17-11-2018
16:00