256 tekem, 88 golov. Vijol’čni napadalec, ki je zaznamoval konec osemdesetih in začetek devetdesetih let. Debitiral je 25.8.1985, zadnjo tekmo za NK Maribor je odigral 4.8.1996. Igor Poznič. Mariborčan, golgeter, ki je zaključil kariero na derbiju, v pogovoru pred sobotnim derbijem.
Po št. nastopov je na večni klubski lestvici na 18. mestu, po št. golov na 6.
“Veliko lepega se je zgodilo, nepozabni trenutki. In povsem drugačni časi od zdajšnjh. Ko smo začeli z našo zgodbo, smo bili vsi golobradi fantje. Dovolj je omeniti, da sem bil pri 22. letih skoraj najstarejši igralec ekipe, v kateri so Šimundža, Binkovski, Križan, Lukić takoj pokazali veliko nadarjenost. Imeli smo 80 % igralcev iz Maribora ali ožje okolice, kar danes razumljivo ni več mogoče, saj se nogomet razvija. V tistih časih je bila Olimpija pred nami v različnih pogledih. S prvo sezono državnega prvenstva, s prvim derbijem pa se je začelo povečevati zanimanje za nogomet tudi v našem mestu. Če se spomnim teh časov, mi je največ pomenilo spoznanje, da smo po nekaj letih mrtvila obudili nogomet v Mariboru.”
Bili smo igralci in navijači!
Ne moremo mimo prvega derbija v samostojni Sloveniji. Maribor 2, Olimpija 1. V zapisniku je zapisano Igor Poznič 2x, sam pa si skromno “odšteje” en gol.
“Takoj sem povedal, da je šlo za avtogol. Žogo je v mrežo spravil Šeparović, a so zadetek pripisali meni. Najbolj pomembno je, da smo zmagali, tista tekma pa je bila res posebej zanimiva, nek mejnik. Bili smo mladeniči, ki nas je trener Bloudek odlično telesno pripravil in motiviral. Olimpija pa je imela ekipo, pripravljeno za nastop v prvi jugoslovanski ligi. Zato je bilo za vse veliko presenečenje, ne samo naša zmaga, ampak tudi prednost po jesenskem delu prvenstva. Igrali smo s srcem, nismo bili samo igralci, ampak tudi navijači. Kluba in mesta Maribor. In lepo je videti, da smo vsi še sedaj tesno povezani, tudi kot družinski prijatelji.”
Posebnost: zadnjič v vijoličastem proti Olimpiji. V Ljudskem vrtu, kjer se je vse skupaj tudi začelo.
“Res je, tako prvi kot zadnji nastop sem imel na domačem igrišču. Zadnji derbi sem odigral po vrnitvi iz Avstrije, skupaj s Kekom. Debitiral pa sem pod vodstvom naveze Hlavač-Simeunović, pri 18. letih. Moram priznati, da se ni dobro začelo. Ob prvem poskusu ne da sem zapravil priložnost, ampak sem zgrešil žogo (smeh). Potem pa sem uspel nekako spraviti žogo čez golovo črto. To so bili res drugi časi, Slovenije tedaj še ni bilo na nogometnem zemljevidu. Lahko si bil vesel, če te je kdo pogledal vsaj iz druge avstrijske lige.”
Od tistih časov se je veliko spremenilo. Pogled na današnji NK Maribor je tudi iz njegovega zornega kota pozitiven.
“Rezultati govorijo sami zase, biti toliko let na tako visokem nivoju je dosežek za posebno spoštovanje. Vsak vstop v evropsko ligo je velik podvig, pravi čudež, glede na to, koliko denarja se v nogometu obrača v drugih državah. Maribor pa niza tekmovalne uspehe in dokazuje stabilnost v delovanju. Veliko se je spremenilo vmes s prihodom Zlatka Zahoviča, ki je ob bogatih izkušnjah iz tujine veliko prinesel s svojo miselnostjo. Klub pa ima odličen organizacijski ustroj, tim delavcev in Maribor je v vseh teh letih prišel, kamor je. Zasluženo.”
V napovedniku sobotnega derbija je optimist.
“Priznam, da nisem več verjel, da lahko v tej pomladi še pride do preobrata. Tukaj so pokazali, da ima ekipa res izjemen značaj. Pobrati se po takšni krizi je majhen čudež, igralcem, strokovnemu štabu in celotnemu klubu je treba čestitati. Derbi pa... Brez Olimpije, ki nam bo vedno največji rival, pač ne gre. Bolj zanimivo je, ko so nam bolj konkurenčni. Ne samo iz čustvenega vidika derbija, ampak iz tekmovalnega. Če bodo naši igralci prevzeli miselnost Liverpoola, ne dvomim, da bo zmaga ostala doma. Če bodo imeli miselnost Atletica, so možni vsi trije rezultati, 1:0, 0:0 ali pa tudi 0:1. Bil sem napadalec, zato mi je všeč napadalna igra. Ne brezglavo, ampak si želim, da krenemo odločno po zmago. Verjamem v kakovostno predstavo, v navezi z navijači, z bučno podporo polnega Ljudskega vrta. Je pa v nogometu vse mogoče, zato previdnost ni odveč.”
Tavares je fenomen, ne morem se načuditi!
Nekdanji golgeter o zdajšnjih napadalcih?
“Vsi štirje so odlični. Luka in Jan sta tudi kot najmlajša že na visokem nivoju. Luka je vedno bolj podoben očetu, postal je tudi telesno močnejši, ima pa res izjemen občutek za gol in predrznost. Mlakar je hitro opozoril nase, všeč mi je njegov način igre. Mešanović je pravi ‘centerfor’, kot radi rečemo. Tavares pa… Kaj naj rečem, njemu se še kar čudim in čudim, da je toliko let na vrhunskem nivoju. Kar sta Messi in Ronaldo v španski, je Marcos v slovenski ligi. Prihaja v leta, a še vedno toliko prinaša na igrišču. Res fenomen.”
Danes je Igor Poznič vitalni 50-letnik, ki uživa v družinskem življenju. In jasno - v nogometu.
“Spremljam vse tekme in vse, kar se dogaja v našem klubu. Seveda sem ostal nogometni navdušenec, rad si pogledam številne tekme. Ampak največ po televiziji, ker sem bolj zapečkar. S športom sem ostal povezan tudi v službi, po končani farmaciji se ukvarjam s športno medicino. Med kariero sem imel ogromno poškodb, kar mi pomaga pri delu, da znam svetovati. Za svoj hobi pa še opravljam delo trenerja pri mlajših selekcijah, trenutno v klubu Limbuš-Pekre. Drugače pa so tukaj žena, 3 otroci, pes, mačka, vzamem si čas za druženje s starimi prijatelji. Se ne pritožujem, povsem sem zadovoljen s svojim življenjem.”
Kje bo v soboto, ob 20:30, ni treba vprašati.
“V Ljudskem vrtu. Na tribuni, skupaj z ženo. S strokovnega vidika raje gledam po TV-ju, ker lahko več vidiš, a to je tekma, ki se je ne sme zamuditi. Dileme ni, pridem navijat za naš klub! Po tekmi pa, verjamem, da dobre volje, na druženje s starimi nogometnimi prijatelji.”