Vijol'čni bojevnik

Trud nogometašev skušamo ovrednotiti na različne načine. Vsi želijo na igrišču najboljše za uresničitev klubskih ciljev, za dodaten motiv pa poskrbi tudi posebna nagrada, namenjena najbolj srčnemu posamezniku. Akcijo smo začeli leta 2008. Med vsemi igralci, ki so vsaj na desetih ligaških tekmah v posamezni sezoni branili barve našega kluba, navijači z glasovanjem izberejo tistega, ki si z odnosom do dresa, navijačev in kluba nasploh, zasluži prestižen naziv Vijol'čni bojevnik. Prvi zmagovalec je bil Lubomir Kubica, v tej vlogi ga je nasledil Dejan Mezga, dobitnik priznanja št. 3 je postal Elvedin Džinić, izbranec št. 4 pa zdajšnji kapetan Marcos Magno Morales Tavares, ki je prestižni naziv osvojil petkrat zapored, v letih 2011, 2012, 2013, 2014 in 2015. Novo ime na seznamu zmagovalcev smo dobili v letu 2016, ko je vaš junak prvič postal Jasmin Handanović. Leta 2017 pa je bil velike časti znova deležen Marcos Tavares, skupaj že šestič, novo ime na prestižnem seznamu pa je za leto 2018 postal Saša Ivković. O Vijoličastem bojevniku odločajo glasovi kupcev sezonskih vstopnic in obiskovalcev spletne strani nkmaribor.com ter uradne Facebook strani NK Maribor.

   2018 Saša IVKOVIĆ  
Enajsti izbor, šesti zmagovalec. Dobili smo novo ime na prestižnem seznamu: Saša Ivković.

“Srečen sem in presenečen. To je največja nagrada, ki sem jo dobil v moji karieri. Ne morem opisati teh čudovitih občutkov. Predvsem ob spoznanju, ker so mi nagrado podelili navijači. To je posebno priznanje zame, ki bo na posebnem mestu in ga bom dolgo pomnil. Hvala vsem, ki so glasovali zame in lahko le obljubim, da se bom še naprej tako boril za klub ter navijače," s ponosom o veličastnem trenutku srbski branilec s hrvaškim potnim listom, ki je že v prvem letu igranja v vijoličastem pobral simpatije navijaške armade in privlačno nagrado.

Priznanje namreč dobi dodatno težo ob spoznanju, ko pogledamo datum prihoda novega bojevnika v vijol’čni dom. 12.1.2018 smo potrdili prestop branilca iz srbskega prvoligaša Voždovca, ki je bil pred tem tudi član Partizana in Ashdoda.

“Priznam, da nisem pričakoval, da bi lahko že po enem letu prišel do tolikšne pozornosti naših res izjemnih navijačev. Vmes sem poslušal zgodbe o tej nagradi, gre za res lepo, zanimivo klubsko akcijo. Ko smo stali na igrišču pred začetkom tekme, sem s presenečenjem slišal napovedovalca, ko je oznanil, da sem dobil največ glasov in postal zmagovalec. Prejeti priznanje iz rok predstavnikov navijačev, ob aplavzu polnih tribun, sodi med doživetja, ki jih je nemogoče opisati z besedami. To bo zame le še dodaten motiv na vsaki naslednji tekmi."

Ob bojevitosti, nepopustljivosti v obrambnih dvobojih je Saša Ivković postal nevsakdanji junak tudi v ofenzivnem delu. K nam je prišel z osrednjim namenom, da bi preprečeval zadetke. V enem letu pa jih je zabil kar 9 (3 v spomladanskem delu prvenstva 2017/18, 6 med projektom jesen 2018) in dobili smo dvojno rešitev, v obrambi ter v napadu.

“Skoraj neverjetno je, kaj vse se je zgodilo v tako kratkem času. Minulo leto mi je, ko seštejemo vse, prineslo več golov kot sem jih pred tem dosegel v celotni karieri. Dobro se je začelo po učinkovitosti in šlo tako naprej, a je najpomembnejše, da smo končali jesenski del na 1. mestu in tukaj želimo ostati tudi po koncu prvenstva. Če bom pri tem pomagal še s kakšnim zadetkom, nihče srečnejši od mene."

 

   2017 Marcos Magno Morales TAVARES  

Nov mejnik. Marcos Tavares, šestič. Po petih zaporednih priznanjih je lani prekinil kapetanovo prevlado Jasmin Handanović, po vmesnem “premoru” pa se je vrnil na prestol rekorder po številu prejetih nagrad. V vseh pogledih.

Odkar je z nami in z nami je od januarja 2008 je premaknil vse številke navzgor. V nove dimenzije. “Pri priznanjih je tako kot pri golih, nikdar se jih ne moreš naveličati. In vsako zbuja posebne občutke, še posebej, ko gre za tiste, o katerih odločajo navijači. Zame velja vse kot prvi dan, na vsaki tekmi se trudim po najboljših močeh. Za zmago moštva, za nove uspehe, za najprimernejši odnos do dresa. Če to ljudje vidijo in potrdijo v tej obliki, sem še toliko bolj vesel,” pravi o novem priznanju vijol’čni zbiralec lovorik, ki je odigral največ tekem za NK Maribor, zabil največ golov (za klub in v prvi slovenski ligi nasploh) in ima velik naskok tudi na lestvici zmagovalcev glasovanja za Vijol’čnega bojevnika.

Poklon, kapetan!

 

 

2016 Jasmin HANDANOVIĆ  
Po petih zaporednih nagradah za kapetana smo v častnem izboru, pri katerem odloča odnos do dresa, navijačev in kluba nasploh, dobili novo ime na seznamu zmagovalcev. Jasmin Handanović je postal naslednik Marcosa Tavaresa v izboru Vijol’čnega Bojevnika za leto 2016.


“Priznam, da sem bil kar presenečen ob proglasitvi. Gre za veliko čast, zahvalil bi se vsem, ki so glasovali zame. Še posebej pa soigralcem. Brez njih ne bi mogel storiti ničesar, moj prispevek na igrišču je odvisen od ekipe. Nagrada je skupna,” je po novi potrditvi dejal najizkušenejši član moštva, ki je od leta 2011 naš prvi izbor med vratnicama in zadnja ovira nasprotnikom. Skoraj redno previsoka ovira.


Z Jasminom v vratih smo po njegovem prihodu iz Italije začeli izjemno zgodbo o uspehu z zaporednim tekmovanjem v skupinskem delu Lige Europa in z uvrstitvijo v Ligo prvakov kot vrhuncem evropskih mejnikov. Sam pa je z izjemno prizadevnostjo, najvišjo mero profesionalizma in odrekanja podaljšal kariero. Do te mere, da dokazuje, kako je mogoče tudi po dopolnjenem 38. letu starosti še mogoče napredovati. Med uspešnimi predstavami je v jesenskem delu sezone 2016/17 popravil tudi klubske statistične knjige. Rekord v nepremaganosti na prvenstvenih tekmah je premaknil na 646 minut.


“Ob delu, ki ga z nami na vratarskih treningih opravlja Mitja Pirih, tudi sam opažam napredek. Stremimo k temu, da smo boljši iz treninga v trening, s tem pa tudi iz tekme v tekmo. Sam pri sebi iščem limite, do kod lahko grem. Dokler je zdravje moj zaveznik in ni poškodb, je to lažje izvedljivo. Še posebej s takšnim strokovnim vodstvom. Seveda pa tudi sam na različne načine skrbim, da mi uspeva. Ne samo s treningi. Veliko je odrekanja, predvsem pri prehrani in počitku, kar mi omogoča tudi izjemna družinska podpora,” je Jasminov recept dolgotrajnosti na igrišču.


2015 Marcos Magno Morales TAVARES 2014 Marcos Magno Morales TAVARES
2013 Marcos Magno Morales TAVARES 2012 Marcos Magno Morales TAVARES 2011 Marcos Magno Morales TAVARES

V osebnih dokumentih Marcos Magno Morales Tavares, na dresu Tavares. Za soigralce in prijatelje Tava, za vse preostale, tudi tiste, ki niso najbolj redni spremljevalci nogometnih dogajanj, pa sinonim kapetana, pravega vodje najboljšega slovenskega moštva. Tisti, ki zabija gole, niza asistence in skoraj nikdar ni poškodovan.

Mariborčankam in Mariborčanom se je Marcos ob predstavah na igrišču prikupil tudi z vselej prisotnim, nalezljivim nasmeškom. In Maribor se je prikupil njemu. Prizna, da ob prihodu iz ciprskega Apoela niti v sanjah ni pomislil, da bi lahko ostal tako dolgo in si tukaj ustvaril dom. »Nisem vedel, kam prihajam. Slišal sem, da pred menoj v klubu še ni bilo Brazilca, a nisem potreboval veliko časa za prilagajanje. Klub je v vseh teh letih napredoval z velikimi koraki, v vseh pogledih, tekmovalno in organizacijsko. Vmes smo se hitro dogovorili za podaljšanje pogodbe, kar pove dovolj o tem, kako se počutim v Mariboru. Srečen sem, tudi moja družina se tukaj prijetno počuti. Leta minevajo in nič se ne spreminja glede ljubezni do tukajšnjega okolja, veliko mi pomeni ta čas, ki sem ga preživel v Mariboru. V srcu čutim, da je to moj dom. S klubom osvajamo naslove, smo uspešni v evropskih pokalih. Zame ni dileme, vse je lepo in naj se tako nadaljuje.«
Dvomov niso imeli niti navijači, ko so se ob zadnjih glasovanjih odločali, komu nameniti zaupnico pri izboru najbolj srčnega posameznika v moštvu. V doslej najbolj zaostreni konkurenci so največ glasov namenili kapetanu in Vijoličasti bojevnik 2011, 2012, 2013, 2014, 2015 je postal Marcos Tavares. »Zahvaljujem se vsem navijačem, ki so vsa leta glasovali zame. Zelo sem srečen, res počaščen ob prejemu te nagrade. To mi veliko pomeni, saj sem v teh letih spoznal, da navijači Maribora ljubijo svoj klub. V dobrem in slabem, ekipi na igrišču so bili v podporo tudi v trenutkih, ko nam ni šlo vse po načrtih. Zame je ta nagrada Vijoličastega bojevnika primerljiva z osvojitvijo naslova prvaka. Vedno bi rad storil vse za ekipo, za klub. Ljudje so prepoznali, kar si želim in zato si prejeta priznanja s strani navijačev štejem v posebno čast. Pri tem se ne bom ustavil. To bo zame le še dodaten motiv, da nadaljujem s trdim delom in da ob koncu sezone spet postanemo prvaki.«
Priljubljeni kapetan pravi, da bo pomnil to ljubezen navijačev tudi ob morebitnem odhodu. Toda simpatije so obojestranske, vijoličasta barva mu je zlezla pod kožo in pravi, da nas čaka še veliko lepih skupnih trenutkov. In seveda zadetkov, asistenc, bojevitih predstav Vijoličastega bojevnika.
2010 Elvedin DŽINIĆ 2009 Dejan MEZGA 2008 Lubomir KUBICA
Po dveh tujcih priznanje igralcu, ki je bil do odhoda v Belgijo v klubu od majhnih nog. Elvedin Džinić, nepopustljivi borec iz obrambne vrste. Spomnimo se tekme v Ljudskem vrtu proti Hit Gorici kot enega nazornih primerov... Ob neki visoki žogi se je pognal v zrak, se je lotil atraktivno in po izbijanju treščil na tla. Posledica: izpah levega komolca. Pravzaprav blaga poškodba. Če ste videli televizijski posnetek in roko v docela nenaravnem položaju, veste zakaj. To je priljubljeni Džina. Za svoj klub z glavo v prepad, če je treba. Ko mu je zdravnik Matjaž Vogrin naravnal komolec, bi jo kar mahnil nazaj na zelenico. A so ga pametno ustavili. 
Naslednjič bi ravnal enako. »Takšen tip igralca sem. Zmeraj in povsod se borim do konca. Nesrečna poškodba je bila pač splet okoliščin, je pa res, da dam zmeraj vse od sebe. Če zmagamo, je super, če doživimo poraz, to sprejmeš, ampak zame je pomembno, da se vsako tekmo maksimalno trudim. Včasih se je pač treba zabrisat na glavo. Tako to je.«Bojevitosti, nepopustljivosti, čvrstosti navijači niso spregledali. »Nedvomno ima izbor s strani navijačev dodaten pomen. Sleherno tekmo daješ vse od sebe in se trudiš, nato pa dobiš takšno lepo priznanje. Res je posebno, ker so glasovali ljudje, ki spremljajo tekme,« je občutke strnil tretji vijoličasti bojevnik, prvi nogometaš iz domačega okolja s tem priznanjem. »Gotovo ni nepomembno in gre za nek drugačen status. Ni vseeno, kdo glasuje pri takšnih izborih. Soigralci te za tem bolj spoštujejo, cenijo tvoj trud. Med spremljanjem glasovanja se nisem obremenjeval z izborom, seveda sem pa zdaj izredno vesel.«
Brezje pri Čakovcu. Vasica na Hrvaškem, ki za večino ljudi v Mariboru in okolici ne bi imela posebnega pomena. Če jim ne bi eden izmed prebivalcev Brezja močno prirasel k srcu: Dejan Mezga. Njegovi prepoznavni prodori prinašajo igri našega moštva novo razsežnost, z obnašanjem na igrišču in odnosom do dresa pa je postal po mnenju navijačev Maribora zgled prihodnjim generacijam. Palec navzgor tribun ima vselej posebno težo. Priznanje, ki šteje dvojno.
»Izbor za Vijoličastega bojevnika mi je veliko pomenil. Štejem si v čast, da sem kot dobitnik res dragocenega priznanja nasledil mojega prijatelja Kubico,« je po ustoličenju povedal Dejan.Izbor je imel dodatno težo ob spoznanju, da je med sezono odigral le sedemnajst prvenstvenih tekem. S čim meniš, da si pobral simpatije občinstva?»Vselej sem se trudil po najboljših močeh, najbrž so ljudje prepoznali moj trud. Vmes sem doživel še neprijetno izkušnjo, ko sta se mi med tekmo zgodili veliki poškodbi. Najprej zlomljen prst, nato natrgana mišica. Zame in za vse igralce ima izbor Vijoličastega bojevnika posebno težo. Veseli me, če v takšnem tekmovanju osvojim prvo mesto. Ko dobiš tolikšno pozornost od navijačev, pa te najbrž tudi soigralci gledajo z drugačnimi očmi.« Zaradi premočne želje po igri se je včasih prehitro vračal z okrevanja na igrišče, bistvenega pomena pa je, da Dejan ohranja iste značilnosti tudi ob vsakem naslednjem nastopu. In je še vedno eden najpomembnejših članov ekipe.
Pogumno češko srce ali prvi Vijoličasti bojevnik, ki je že v prvi sezoni postal zelo priljubljen med soigralci in navijači. Nepopustljiv, vselej stoodstotno osredotočen na igro, pravi timski igralec. Nekdanji mladi češki reprezentant (član generacije, v kateri so bili Čech, Baroš, Grygera…) s sposobnostjo prilagajanja, saj je uspešno igral kot štoper ali zadnji zvezni igralec.
»Kot mlad nogometaš sem se naučil, da moraš včasih stisniti zobe. Če jih nisi, si izpadel iz ekipe. Želel sem igrati, zato sem moral kdaj tudi prezreti kakšno manjšo poškodbo. To mi je utrdilo značaj. Ne morem odnehati, če še lahko tečem. Zaradi tega so mi soigralci nadeli vzdevek žival in morda so me zato vzljubili tudi navijači,« pojasnjuje Lubomir Kubica svoje nogometno vodilo. Iz Maribora ga je pot odpeljala v Kazahstan, jesenski del letošnje sezone pa je odigral na Češkem. Pri enaintridesetih ni izgubil motiva. Pripravljen na še nekaj sezon vztrajanja v svetu profesionalnega nogometa, v katerem mu bo naš klub ostal v posebnem spominu. »Ponosen sem, da mi je bila namenjena čast postati prvi Vijoličasti bojevnik. Vedno sem se trudil po najboljših močeh, priznaval sem le zmage in se težko sprijaznil s porazi. Zahvaljujem se navijačem, ki so mi namenili to priznanje. V Mariboru sem se vedno dobro počutil, ne le na igrišču. Dovolj pove podatek, da vedno obiščem Maribor, ko se mi ponudi priložnost v času brez nogometnih obveznosti. Četudi le za dan ali dva