Ljudski vrt je bil danes prizorišče tudi uradnega slovesa od edinega igralca, ki je v zimskem prestopnem roku zapustil vijoličaste. Lubomir Kubica je po bliskovitem odhodu v Izrael prišel uredit vse bančne in davčne zadeve, izpraznil je stanovanje ter vrnil klubsko opremo. Poklicna pot ga je na poti k boljšemu zaslužku odpeljala k Ashdodu, z mislimi pa ostaja pri zdaj že nekdanjih soigralcih. Obljubil je, da pride ob koncu sezone na proslavo naslova prvaka.
Češki nogometaš je v enem tednu bivanja v sveti deželi vpisal že dva nastopa pri novih delodajalcih. Igral je v finalu pokala proti Maccabiju iz Tel Aviva (»Nimam sreče s pokalnim tekmovanjem, žal smo spet izgubili.«), preteklo soboto pa še v ligaškem obračunu proti Maccabiju Petah Tikva, ki se je končal z 1:1 (gol za Ashdod je dosegel Dimitar Makriev). Obakrat je Kubica ostal na igrišču vseh 90 minut. Ob prihodu v Ljudski vrt, kjer se je poslovil od zaposlenih, je za našo spletno stran opisal prestop v Izrael: »Zgodilo se je na hitro, tako rekoč čez noč. V soboto zjutraj me je poklical menedžer in mi sporočil, kakšno ponudbo imam. Takšno je nogometno življenje, moral sem nekaj zaslužiti. Odpotoval sem v Izrael in se po uspešnih pogajanjih odločil za prestop.« Kljub neprimerno boljšemu plačilu je temeljito premislil, preden je obljubil zvestobo novim delodajalcem. »V Mariboru mi je bilo zelo všeč, z navijači, ki bi se jim želel zahvaliti za podporo, sem bil v odličnih odnosih. Odločitev ni bila lahka. Borili bi se za naslov prvaka, pomlad bi bila prijetna, a ne vem, kaj bi se dogajalo poleti. Star bom 30 let, nisem potencial, ki bi ga tuji klubi drago plačali, če bi podaljšal pogodbo. Najlepši spomini doslej pa nedvomno ostajajo povezani z Mariborom. Vsem, ki so glasovali zame, se zahvaljujem, da so me izbrali za najbolj bojevitega nogometaša in dobitnika priznanja Vijoličasti bojevnik. Z vsemi v klubu sem se razšel v korektnih odnosih. Športni direktor Zlatko Zahovič je spoštoval mojo željo, da pri tej starosti izkoristim priložnost za zaslužek. Zamenjave zame ne bo težko najti, v Mariboru ostajajo kakovostni nogometaši.« Edino oviro, ki je porajala dvome pri Čehovi odločitvi, je pomenila nevarnost vojne vihre. »Seveda sem veliko razmišljal o tem. Nisem bil natančno seznanjen, kaj se dogaja v državi. Rekli so mi, da ni bojazni, saj je 'pokalo' le v Gazi. Strah je bil prisoten pred odhodom. Ko sem videl, kakšne so razmere, več ne. V mojem novem okolju je mir. In naj tako tudi ostane.«
O moči izraelskega nogometa po dveh odigranih tekmah še ne more soditi. Pravi, da v ligi prevladujejo tehnično podkovani, hitri nogometaši. Veseli ga dober obisk na stadionih. Pri prilagajanju je Kubici takoj priskočil na pomoč nekdanji član vijoličastih Dimitar Makriev, med tujci v klubu je tudi hrvaški vratar Dragan Stojkić. »Ko sem prišel, so me že uvrstili v moštvo in poslali na igrišče. Domenili smo se za pogodbo, ki je veljavna pol leta, z možnostjo podaljšanja še za dve leti. Takoj so me namestili v stanovanje, v uporabo sem dobil avtomobil,« razlaga bojeviti Čeh, ki je pred poletom v Izrael razkril še prihodnje načrte. »Upam, da bo Maribor prvak. Veselilo me bo, če bom z jesenskimi igrami nekaj malega prispeval k temu dosežku. Zagotovo se bom vrnil v Maribor po koncu prvenstva, da s fanti proslavim naslov prvaka. Pogledal sem si že razpored in ugotovil, da končamo ligaško sezono v Izraelu teden pozneje kot v Sloveniji. Tedaj bo tukaj finale pokala, tako da bi lahko prišel kar na proslavo dvojne krone (smeh).«