Ostajamo na vrhu lestvice. In v zmagovitem ritmu. Celjanov v zadnjih treh medsebojnih dvobojih nismo uspeli premagati, tokrat pa popolna prevlada. Branilci naslova brez udarca v okvir vrat, z naše strani pa 2 zadetka, povečana mera ustvarjalnosti in številne atraktivne akcije. Najboljše doslej pod taktirko Maura Camoranesija?
“Da,” se je strinjal trener z oceno. “Igrali smo proti prvakom, ekipi, ki se je vzpenjala v tem delu sezone. Toda igrali smo z avtoriteto, tekmecem nismo dopustili, da bi razvili svojo igro in nas resneje ogrožali. Že od prve minute smo pokazali, kaj si želimo in v katero smer gremo. Imeli smo intenzivnost v igri in zmaga je povsem zaslužena. Vsi, ki so dobili priložnost, so odigrali na visoki ravni.”
Za nadgradnjo prepričljive predstave je poskrbel dvakratni strelec Aljoša Matko.
“Vesel sem zanj, za potrditev moči kolektiva, ko vsak želi prispevati svoj delež in za potrditev učinkovitosti. Smo ekipa, ki je prva na lestvici po številu doseženih golov. Moramo pa se izboljšati pri drugem delu, da jih manj dobimo. Delamo na tem, kar ni vedno lahko. A ko se zmaga na takšen način, kot nam je uspelo tokrat, mi je zelo všeč. Podatek, da je mreža ostala nedotaknjena, prinaša le še dodatno zadovoljstvo.”
Ob vseh pozitivnih pa, žal, tudi neprijetna novica sredinega večera v Celju. Po tekmi je vodja našega strokovnega štaba izvedel, da je prenehalo biti srce nogometnega genija, ki je bil, je in bo ostal - eden in edini.
“Vesel sem zaradi naše zmage, potrt zaradi smrti največjega med nami. Bil je idol vseh nas, motiv in navdih naše generacije. Jasno je, da je predstavljal velik vzor, ne le meni, ampak vsem nogometašem v Argentini. Star sem 44 let, videl sem le njega na tem nivoju. Za vsakega izmed nas je bil Diego pojem nogometa,” je Camoranesi z izbranimi besedami počastil spomin na Maradono, s katerim sta se nazadnje srečala med skupnim gostovanjem v televizijski oddaji, kot poseben trenutek pa bo pomnil motivacijski nagovor večer pred osvojitvijo naslova svetovnega prvaka.
“Bilo je naključje, a mi je veliko pomenilo, ko sem se slišal z njim pred finalom svetovnega prvenstva v Berlinu leta 2006. Ko sem šel obiskat Cira Ferraro, se je ta v sobi po telefonu pogovarjal z Diegom. Rekel mi je, naj vstopim in mi predal telefon. Diegova spodbuda mi je dala dodaten zagon.”