Pred nami je zadnja tekma sezone, za Maribor enaka kot prva. Po sezoni, ki je bila res pestra, turbulentna, tudi boleča, je Maribor tam, kjer je vedno. Kjer mora biti. V boju za trofejo.
Ko med našimi pripravami razmišljam o vsaki naslednji tekmi, se skušam postaviti tudi na nasprotne bregove. Tokrat pa ne vem, če bi rad bil na drugi strani. Ko gledam Maribor in spremljam, kaj se dogaja, o čem priča zgodovina, je spoznanje zastrašujoče. Opazno je, da Maribor nabira energijo, ki se kopiči. Ekipa, ki ima rep in glavo, stopnjuje formo. Ve, kaj hoče in kaj počne na igrišču. Nekatere tekme zmaguje tudi s petnajstimi pravimi minutami, zadnjo tekmo proti dobremu in tekmovalnemu Kopru tudi z igralcem manj več kot eno uro igre. Fantje grizejo, so lačni lovorik. Imamo svoj način, od katerega ne odstopamo. Preračunljivosti ni. Takšne tekme Maribor igra na redni bazi. Na drugi strani pa bo marsikomu tekma kariere.
Ob tem se je dovolj spomniti, kje je tekma. V Ljudskem vrtu, ki odpira svoja vrata po več kot letu dni. S fanatičnimi navijači, ki so komaj čakali na trenutek vrnitve na tribune, kateri se ne bi mogel zgoditi ob bolj primernem trenutku. Z množico Viol na jugu, ki na svoj način dajejo ritem celotnemu stadionu. Ko se spomniš na to, je hitro jasno, zakaj so Villarreal, Celtic, Beer Sheva ali pa velika Rusija na reprezentančni ravni bili bledi na igrišču in so z začudenjem pogledovali po stadionu ter se spraševali, kaj se dogaja okoli njih.
Večinoma vsi nasprotniki prihajajo v Ljudski vrt s popolnim načrtom, razdelanim do najmanjše podrobnosti. S posebnim poudarkom pri pripravi na psihološko pripravljenost. Ko pa se pripeljejo v Maribor, opazijo, da se začnejo tresti tla pod nogami, načrti pa se v hipu začnejo rušiti.
V zadnjih 90 minut vstopamo razbremenjeni, pritisk s tribun bo na nasprotniku. Iskreno povedano, v soboto ne bi rad igral proti NK Maribor, pod nobenim pogojem.