Vračanje znanih občutkov. Maribor je spet prvak, šestnajstič! Sezona je bila pestra, turbulentna. Z vzponi in padci. Ko se spomnimo, da smo bili po prvi četrtini prvenstva na šestem mestu, ima uspeh še večjo težo in je slavje še slajše. Kot vedno pa v športu šteje le tisto, kar velja kot končni izkupiček. V sezoni 2021/22 bo zapisano: prvi skozi ciljno črto s tremi točkami prednosti pred prvimi zasledovalci iz Kopra in +8 pred Olimpijo.
“Maribor je spet tam, kamor sodi! To je najbolj pomembno. Čestitke vsem, igralcem, strokovnemu štabu, vsem v klubu in vsem navijačem. Gre za skupno trofejo, zasluženo trofejo,” je med trenutki slavja poudaril Radovan Karanović, ki je kot naslednji vpisan na večni seznam trenerjev, ki so popeljali NK Maribor do največje trofeje v slovenskem nogometu.
Najboljše smo prihranili za konec. V zadnjih dveh krogih zaporedni zmagi s 3:1.
“Sezona je bila razburljiva do konca, zelo izenačena. Za celotno javnost ne dvomim, da je bilo celotno dogajanje zelo zanimivo, za nas, ki smo bili neposredno delovno vpleteni, pa nekoliko manj prijetno in veliko bolj stresno. S tem, kar smo videli v odločilnih trenutkih, v drugem polčasu proti Aluminiju in na tekmi z Muro, moram biti zadovoljen. Igra, ki so jo prikazali fantje, je bila takšna, kot se spodobi za prvake. V zadnjo tekmo so kljub povečanemu pritisku šli na ustrezen način in v izjemnem ozračju zasluženo zmagali.”
Ko se ob zbiranju šampionskih vtisov 53-letni trener ozre nazaj, ima vijol’čna zgodba še večjo težo.
“Niti v sanjah lani ob takšnem času ne bi pričakoval kaj takšnega. Za menoj je 22 let neprekinjenega dela, z mlajšimi selekcijami, tudi v nižjih ligah in očitno velja, da te nogomet včasih nagradi. Kot rečemo, da gremo od tekme do tekme med sezono, je šlo tudi v mojem primeru. Ob prevzemu moštva sem želel prestati uvodne tekme in priti s čim več točkami do prvega reprezentančnega premora, saj moj status, razumljivo, še ni bil potrjen. Navijači so verjetno pričakovali in si želeli kakšno bolj znano ime na klopi, a sem si zastavljal kratkoročne cilje, od ene reprezentančne akcije do druge. Potem pa so se zadeve stopnjevale in vedno bolj sem verjel, da smo lahko prvaki, ker sem verjel v to, kar smo delali. Še posebej od priprav v Turčiji naprej. Razplet je res po najlepših željah, najprej sem pred dvema tednoma opravil diplomo za trenerja Uefa Pro, zdaj pa je sledila potrditev še v tej, vsem najljubši obliki.”
Ob prevzemu moštva šesti, na koncu prvi. Vijol’čna preobrazba je imela različne mejnike, 27 tekem za vzpon in uresničitev cilja.
“Drži, bili smo na šestem mestu in skupaj začeli pot proti vrhu. Moram biti hvaležen igralcem, ki so sprejeli zamisli in ob prizadevnosti pri delu sledili mojim zahtevam. Rad bi se zahvalil vodstvu kluba in športnemu direktorju Marku Šulerju za ponujeno priložnost, za zaupanje. Tega uspeha ne bi bilo niti brez izjemnega truda sodelavcev v strokovnem štabu, zato je ta lovorika skupna in prigarana.”
Zdaj pa trenutki slavja in kratkih počitnic...
“Prepričan sem, da s tem uspehom naša pot še ni končana. Prvi cilj je izpolnjen. Zdaj sledi počitek po zasluženem slavju, potem pa priprave na evropske kvalifikacije in nove izzive.”