Intervju
Aleš Mertelj
Vsaka minuta s soigralci dodatna moč
Prototip moštvenega nogometaša, hvaležnega za trenerje in soigralce. In obenem primer zglednega profesionalca, ki ne dela razlik med tekmami. Na polno oddela že vsak trening in v vseh klubih, v katerih je igral, sodi med najboljše telesno pripravljene posameznike. Aleš Mertelj, nepogrešljivi člen v zvezni vrsti slovenskega prvaka v pogovoru za nkmaribor.com.


Aleš, začel si tretjo sezono v Mariboru. Če bi primerjal stanje ob prihodu in zdaj, katere so glavne razlike, kaj se je spremenilo?
»Opazno je, da klub napreduje, raste iz dneva v dan, skoraj iz ure v uro. Ves čas so prisotne določene novosti v delovanju, zadeve se spreminjajo. Vodilni ljudje si nenehno prizadevajo, da gre klub po nadaljnji razvojni poti, prav tako mi igralci. Ob vseh teh spremembah je nato lažje uresničevati namene, vsi se zavedamo, da so rezultati moštva merilo, ki je najbolj pod drobnogledom. In zato se vsi še dodatno trudimo poskrbeti, da je Maribor klub številka ena v Sloveniji in klub, ki nekaj pomeni tudi v Evropi. Če bi primerjal nekatere zadeve, je zgodba o napredku kluba opazna tudi ob tem začetku sezone. Spomnim se, da sem prišel po osvojenem naslovu prvaka in sprva smo imeli nekaj težav ob privajanju na evropske izzive ter vmesnem nastopanju na domačem prizorišču. Nekaj smo se naučili iz teh izkušenj in zdaj že drugo sezono dobro igramo v mednarodni konkurenci, ob tem pa nizamo želene uspehe tudi v prvenstvu.«

Rulo je dobil konkurenco


To poletje ste se preselili tudi v novo slačilnico, ki je sveti prostor, drugi, včasih celo prvi dom igralcev. Je tudi to prineslo novo, dodatno energijo?
»Kar nekaj časa smo z navdušenjem čakali, da se preselimo v nove prostore. Pogoji so res vrhunski. Zelo pomembno je, da se igralec dobro počuti v prostoru, kjer preživi veliko časa. In pri nas je tako, da pridemo v slačilnico že pred treningi in nato ostanemo še nekaj časa po koncu vadbe. Ekipo utrjujejo in povezujejo tudi te malenkosti, ki pripeljejo k dobrim rezultatom. Tako se dodatno krepi moštveni duh. Iz vsakih minut, ki jih s soigralci preživljamo skupaj, črpamo dodatno moč.«
Kako bi nekomu, ki nima predstave o življenju moštva izven igrišča, blišča žarometov, opisal dogajanje za štirimi zidovi. Kdo je v zdajšnji zasedbi zadolžen za dobro ozračje, veljajo v mariborski slačilnici določena posebna pravila?
»Kakšnih posebnih pravil ni. Če bi predstavil slačilnico, bi želel poudariti, da so morebitne predstave o nas zmotne. Vsi smo zelo dostopni, nismo prav nič drugačni od ljudi v mestu, imamo iste običaji kot drugi. V slačilnici se trudimo, da je prisotnega veliko smeha. Dobro razpoloženje privede do izboljšanja moštvenega duha, posledično je večja tudi motivacija. Zato pride prav kakšno medsebojno zbadanje, vse za dober kolektiv (smeh). V veliko veselje je biti del te slačilnice. Tisti, ki meni, da je zapostavljen, ga skušamo vsi skupaj dvigniti. Vsak igralec želi prispevati svoj delež k uspešni celoti. Posebnih zadolžitev glede skrbi za dobro ozračje ni. Konkurenca v 'boju' za prvega šaljivca slačilnice je neizprosna, težko bi koga izpostavil. Viler se zelo trudi, da bi bil prvi po tej plati, vendar moram priznati, da se mu drugi že resno približujejo oziroma ga prehitevajo.«
Kdo v največji meri?
»Rulo je izjemen, težko ga je dohajati. Toda Rajčević, Vidović ali Volaš, vsak na svoj način, mu že pomenijo resno konkurenco (smeh).«

Avtobus iz domačega kraja že stalnica


Ob poslušanju zgodb z roba igrišča je torej opazno, da za Gorenjca na Štajerskem doslej ni bilo in ni težav s prilagajanjem?
»Bil sem že naokrog po Sloveniji in nikdar nisem imel težav s prilaganjem. Verjamem, da si lahko sam narediš, kot si želiš. Če se dobro počutiš v nekem okolju in te okolica dobro sprejme, ni težav sodelovati, biti del tega. To je predpogoj, da delaš stvari, ki se jih od tebe pričakuje. V našem primeru so to dobri rezultati in dobre igre. V Mariboru se res že od prvega dne odlično počutim, kot doma.«
Iz tvojih domačih krajev so skozi pretekla leta nastale številne anekdote. V kolikšni meri držijo tiste zgodbe o stiskaštvu oziroma »varčevalnosti«?
»To je bolj prispodoba, ki ne drži več. Ko smo na kavi ali kje v družbi, ljudje včasih omenijo, menda niste Gorenjci res tisti s kačo v žepu. Ko nas bolje spoznajo, ugotovijo, da smo potolkli nekdanje prispodobe. Zdaj so bolj Škoti takšni (smeh).«
Povezava med Gorenjsko in Štajersko medtem postaja vse trdnejša, na evropskih tekmah imamo vedno vsaj en avtobus tvojih navijačev. Kdo je glavni organizator teh množičnih obiskov Ljudskega vrta?
»Tukaj se je treba najprej zahvaliti klubu, ki mi olajša zadeve z rezervacijo vstopnic za našo skupino. Ko so tekme, nimam časa, da bi se ukvarjal s tem. Zato prepuščam organizacijo obiska Ljudskega vrta očetu in bratu. Z mojega konca vsi res z veseljem prihajajo na tekme v Maribor, saj pravijo, da je tukaj odlično vzdušje. Med njimi je tudi veliko mladih nogometašev, ki igrajo v Kranju in okolici ter radi pridejo sem in spodbujajo ekipo. Do zadnjega sodniškega žvižga sem osredotočen le na igrišče, gledalce iz mojih krajev pa vedno obiščem po tekmi, saj sem zelo vesel vsakega njihovega prihoda.«
Menda je imel šport že od nekdaj pomembno vlogo v družini Mertelj?
»Drži, že od majhnih nog so nas spodbujali k športnim aktivnostim. Predvsem oče, bil je nogometaš in je otroke usmerjal v šport. Sestra se je tako preizkusila v tenisu, plesu. Brat je moral kot otrok zaradi zdravstvenih razlogov v vodo, šel je plavat in se odločil za vaterpolo. Vrsto let je bil državni reprezentant, igral v Italiji, nato pa moral zaradi poškodbe prenehati z aktivnim igranjem.«

Brat me je metal z igrišča


Si se morda tudi sam preizkusil v katerem drugem športu ali je takoj prevladala ljubezen do nogometa?
»Z menoj so se morali doma še več ukvarjati, saj sem želel poskusiti z vsem: smučarskimi skoki, atletiko, tenisom, namiznim tenisom... V teh športih sem domač, a ne bi mogel trditi, da sem dober. Dokler se nisem našel v nogometu, sem se zanimal za skoraj vse športe. Veliko športnega rivalstva izhaja še iz časov, ko sva z bratom imela svoj koš, si delala gole. Ker je bil kot vaterpolist močnejši, sem v medsebojnih dvobojih težko prišel do izraza, saj me je prijel in vrgel z igrišča (smeh). Vmes pa sem že izbral nogomet, ki mi je v največje veselje. Danes vem, da sem se pravilno odločil.«
Še imaš kje zapisan osebni rekord s skakalnice?
»Enkrat sem pristal pri 30 metrih (smeh). Po dveh grdih padcih pa sem raje smuči postavil v kot in skoke opazoval le od daleč. Danes grem med kakšnim daljšim nogometnim premorom na tenis z domačimi ali prijatelji. Športov, kjer je prisotna večja mera tveganja, pa se izogibam. To, kar delam, mi preveč pomeni, da bi tvegal kakšno poškodbo.«
Spoznali smo te kot nepopustljivega borca na igrišču, ki nikdar ni imel težav s poškodbami, potem pa je neprijeten zaplet v Ljubljani z zlomljeno stopalnico odnesel celoten spomladanski del prejšnje sezone. Kako si se soočil z dolgotrajnim okrevanjem?
»Hudo mi je bilo že po tekmi, ko sem čutil, da gre za nekaj resnejšega. Sprva je še obstajalo upanje o tem, če bi morda slika lahko pokazala, da ni tako hudo. Ko sem izvedel, da je žal kost počena, sem se pogovarjal z drugimi, ki so imeli podobne izkušnje. Skušal sem ohraniti pozitivno miselnost, volja, ki jo imam, mi je pomagala na poti vrnitve. Predvsem pa seveda spoznanje, da sem imel med okrevanjem ves čas na voljo fizioterapevte, zdravnike. Obiskoval sem fitnes, da nisem veliko izgubil na moči. Ob tem pa pazil, da ne bi česa počenjal brezglavo, saj je obstajala možnost ponovitve poškodbe. Vmes sem moral biti pozoren tudi na preostale zadeve. Recimo, kako premagovati stopnice, ki jih ni malo do tretjega nadstropja. Tako sem pač še bolj treniral za moč v rokah (smeh). Punca, soigralci, vsi domači so mi priskočili na pomoč, ko sem kaj potreboval. Mama pa mi je posodila avtomobil z avtomatičnim menjalnikom, da sem se lahko vozil in nisem bil ves čas odvisen od drugih. Ko so pregledi pokazali, da je vse, kot mora biti, sem se vrnil na trening s soigralci. Težko je opisati občutke, kako sem bil vesel, da lahko spet tečem, treniram...«

Doma me včasih čudno gledajo


In z rednimi nastopi v letošnji sezoni so se vrnili tudi tekmovalni občutki.
»Tisti adrenalin, ki je prisoten pred vsako tekmo, se spet čuti. Ob tem pa tudi utrip mesta, ki živi za klub, pred in med tekmo. To je nekaj nepopisnega, ti občutki dajejo dodaten zagon, dodatno energijo. Ko ti ne gre, kot si želiš, ti dajejo moč navijači. In pa seveda tudi obratno: ko si uspešen in jih vidiš vesele, spoznaš, da si naredil nekaj dobrega. Ko veš, da ljudje stojijo za seboj in te podpirajo, se športnik najboljše počuti.«
Koliko si in še sam dodatno skrbiš za brezhibno telesno pripravljenost? Ostaja vtis, da ob nizu zaporednih tekem ne potrebuješ premora…
»Nekaj je najbrž prirojenega, te zadeve so odvisne od vsakega posameznika. Že med pripravami skušam narediti kaj več, da bo dovolj moči za sezono. Ostalo pa nato moraš dodati sam, pomemben je zdrav način življenja, skrb za dovolj počitka. V nižjih selekcijah sem že imel trenerje, ki so zahtevali več dela. Zdaj v Mariboru pa so treningi ves čas odlični, skupinski in individualni, tako da ni težav z ustrezno pripravljenostjo. Trudim se, da izkoristim vsak trening, da sem popolnoma posvečen nogometu. Domači me včasih že čudno gledajo, zakaj ne preživljam več časa z njimi. Toda če si zastaviš določene cilje in počneš, kar si želiš, nič ni težko narediti, da to dosežeš.«








20.krog LESTVICA
STRELCI
Olimpija
42
Aluminij
38
Maribor
38
Celje
34
DNŠ Mura
33
Domžale
25
Triglav
20
Tabor Sežana
19
Bravo
17
Rudar
8