Intervju
Goran Cvijanović
Največja pridobitev - zmagovalna miselnost
Gost našega zaključnega velikega intervjuja za 2011 je Goran Cvijanović. Kot igralec z največ nastopi v letu, skupaj 52. Nikdar ni bil na seznamu poškodovanih, vedno na voljo strokovnemu štabu in moštvu. Ob zanesljivosti pa ni zaostajal po učinkovitosti. Pet zadetkov v polovici sezone pomeni dobro popotnico za zveznega igralca, učinek 25-letnega Primorca, ki se počuti domače v štajerski prestolnici, pa je imel dvojno težo. Zadetki so neposredno prinašali tudi dragocene točke.

December je čas za različne analize. Če potegnemo črto, boš v koledarskem letu odigral največ tekem v vijoličastem. Kaj ti pomeni ta podatek?
»Vesel sem, da ni bilo težav s poškodbami. Izkoristil sem minutažo, ki mi jo je trener namenil. S tem sem pridobil njegovo zaupanje in upam, da tudi navijačev. Če se ozrem nazaj, lahko rečem, da je za menoj res super leto.«


O Mariboru z izbranimi besedami


Ko je ekipa nizala uspehe, je vsem skupaj vmes postalo kar malo žal, da se leto izteka… Ostal je vtis, da bi lahko še kar naprej igrali in zmagovali, čeprav je bil tekmovalni koledar poln kot še nikdar doslej.
»Že lani nam je ob zgoščenem ritmu dobro šlo, zdaj se je vse skupaj ponovilo. Opazno je, da nam ustreza ritem po dveh tekem tedensko. Imamo širok kader in kvaliteto več, da lahko v vsakem trenutku nekdo nadomesti drugega igralca. Vse izhaja iz dobrega dela, od izbora strokovnega vodstva, koga pripeljati v klub, do trenerskega štaba, ki vodi in usmerja ekipo. Cilji, ki jih postavi uprava, so doseženi in s tem so, verjamem, zadovoljni tudi navijači. V tem letu smo naredili, kar smo želeli. Spomladi pa spet želimo nadaljevati v istem slogu.«
Koliko mora igralec še sam, dodatno postoriti za to, da ob tem napornem ritmu ostane v pravi pripravljenosti?
»Na tem področju smo letos naredili še en korak naprej. Prehrano smo že imeli urejeno, zdaj smo dobili dodatna navodila in še nekatere medicinske pripomočke. S klubske strani je vse zagotovljeno na najvišji ravni, igralci pa se trudimo, da bi tudi v prostem času pazili nase, na vse zadeve. Pomemben je počitek po treningu, profesionalen odnos. Hitro se uspevamo regenerirati in to je bilo vidno tudi pri rezultatih. Morda gre na prvi pogled za malenkosti, vendar ne moremo mimo tega, da je klub napredoval tudi po tej plati. Drugje morda tega ni, je pa v velikih klubih. In pri nas je.«
Ne bomo izzivali usode za v prihodnje, a je zanimivo opaziti, da tvojega imena običajno ne najdemo na seznamu poškodovanih. Čemu velja pripisati to spoznanje: pripravljenosti, morda genetiki, sami telesni zgradbi, določenemu lastnemu režimu dela…?
»Najbrž kar kombinaciji, seštevku vsega naštetega, kar tvori uspešno celoto. Nekaj je odvisno tudi od priprave, prav tako od značaja posameznika. Ko te nekaj zaboli, poskušaš premagati težave. Vzameš tableto in greš na igrišče. Vsi pač nimamo istega praga bolečine. Pri meni je prisotna želja, da bi bil čim več na igrišču, zato vedno poskušam igrati. Žal mi je vsake tekme, ki je ne odigram. Je pa treba vedeti, kdaj lahko igraš, kdaj si res sposoben za nastop. V tem primeru pa moraš biti ne glede na lastno željo res odkrit do sebe in do ekipe.«
NK Maribor ob prihodu in zdaj? Katere razlike so v letu in pol najbolj opazne?
»Ko sem prišel, sem vedel, da bodo prisotni večji pritiski. Vemo, da je Maribor največji klub v Sloveniji, najtrofejnejši, ljudje vedno pričakujejo lovorike. Tega sem se zavedal že pred prihodom. Ostalo pa sem sproti spoznal. Vsakemu igralcu, ki potem odide v tujino, na višjo raven, je igranje v Mariboru najboljša šola za naprej. Edino tukaj imaš toliko močnih tekem, naučiš se soočanja s pritiskom. O tem letu in pol, koliko sem v Mariboru, lahko govorim le z izbranimi, najlepšimi besedami. Prevladujejo pozitivne zadeve, upam, da negativnih niti ne bom občutil, dokler bom tukaj. Toliko je bilo prijetnih moštvenih trenutkov, tudi sam sem dočakal trenutke veselja ob zadetkih. Kdo bi pozabil tistega proti Olimpiji pred 12.000 gledalci…«


Kot veselje otroka ob novi igrači…


Trenutek, ko gre žoga v mrežo in poln stadion katapultira na noge, je mogoče opisati kot…
»Hm, težko, res težko je najti ustrezne besede… To morda lahko primerjam z veseljem petletnega otroka, ko mu nekdo podari igračo, ki si jo je tako želel (smeh). Poln stadion, množica ljudi pred televizijskimi zasloni, sam pa se vpišeš v zgodovino derbijev. To veliko pomeni. Hvaležen sem, da sem lahko doživel takšno izkušnjo. Najpomembnejše pa je, da smo na tisti tekmi še enkrat pokazali značaj in se izkazali tudi z igralcem manj. Po derbiju je šlo vse skupaj samo navzgor, še bolj kot pred tem.«
 
Ko smo ravno pri posamičnem uspehu: pet golov v lanski sezoni, zdaj že po polovici.
»Zagotovo pomeni nek premik, korak naprej. Lani sem v prvem delu sezone igral bolj ofenzivno, v drugem pa prešel na središčni položaj v zvezni vrsti. Bilo je tudi nekaj asistenc, ki me razveselijo prav tako kot zadetki in dobre igre. Vesel sem, da mi je letos uspelo v krajšem času doseči prejšnjo številko. Ko se mi je odprlo, sem izkoristil dobro serijo. Bili so trenutki, ko je vse šlo 'not' (smeh). Imel pa sem še nekaj priložnosti za zadetek, tako da bi si v nadaljevanju sezone želel dodati še kakšnega na ta seznam.«
Bi lahko dejal, da si v Mariboru nogometno napredoval?
»Tudi nekdanji soigralci mi čestitajo in pravijo, da je viden napredek v vseh pogledih. Torej bo že držalo, ker me dobro poznajo od prej (smeh). Bi se strinjal, da sem napredoval. Od taktičnih, fizičnih, do tehničnih zadev. Najbolj je to opazno na močnih tekmah, ko so na drugi strani zahtevnejši nasprotniki, ki ti dovolijo igrati in je od tebe odvisno, ali boš vzdržal ali ne. Med temi tekmami sem spoznal, da lahko igram tudi na višjem nivoju. Sicer pa smo kot celotna ekipa naredili korak naprej od lani. Dogajajo se spremembe v ekipi, a je vsak, ki pride na novo v slačilnico, vedno odlično sprejet, kot bi bil že ves čas z nami. Nastala je prava 'klapa', s pozitivno energijo, zmagovalno miselnostjo, ki bi jo tudi sebi pripisal kot dragoceno novost. Zanimajo me samo zmage, želim zadeti, podati, prispevati k uspehu moštva. Ta zmagovalna miselnost mi pomeni največjo pridobitev.«
Priložnost za »nadgradnjo« v letošnji sezoni ni manjkalo. Enajst dragocenih tekem v mednarodni konkurenci, v četrtek v Birminghamu bo že dvanajsta.
»Iz Gorice sem bil vajen dveh ali štirih evropskih tekem na sezono. Tedaj so bili drugačni časi, začelo je primanjkovati denarja in ni šlo storiti kaj več. Ob prihodu v Maribor sem že takoj videl, da je v slačilnici kvalitetna ekipa, ki ima mednarodne izkušnje. Začele so se uresničevati tekmovalne želje, toda vse je posledica dela, celotna ekipa ve, kaj in kako. Trener zelo dobro analizira nasprotnike, dobimo vse podatke in naša naloga je potem, da na igrišču pokažemo, kaj zmoremo. Lani smo odigrali šest tekem, so pa vse bile odlične. Letos jih bo dvanajst in če se bo tako nadaljevalo, bo Maribor med rednimi udeleženci lige Europa. Morda kdaj tudi lige prvakov, čeprav vemo, kako težko je to uresničljivo. Toda treba je verjeti. Proti Maccabiju nam je letos zmanjkal kanček sreče do zadnjega koraka pred elito. So pa bile vse te tekme dobrodošle, seznanjali smo se z drugačnimi nogometnimi slogi, vsaka preizkušnja je prinesla nove izkušnje. Toliko kot v tem letu jih še nisem dobil.«


Istočasno še na rokomet


Kaj pa Goran Cvijanović zasebno? Na način, kot se ne predstaviš pogosto. Kako se Šempetrčan znajde v Mariboru?
»Mesto mi je všeč. Prihajam iz manjšega kraja in mi je ustrezalo, da se nisem takoj ob prvi selitvi znašel v kakšnem polmilijonskem ali milijonskem mestu. Hitro sem se navadil, soigralci so mi pomagali. Zdaj je že veliko delov mesta, ki jih lahko pokažem, od Pohorja, Kalvarije, Lenta… Še posebej poleti, čeprav Lenta takrat, ko je najlepši, ne vidimo, saj smo sredi poletnih priprav (smeh).«
Ko nisi na treningu, tekmi, povezan z nogometom, se…
»… največ družim z dekletom Adrijano, si vzamem čas za prijatelje, tudi kakšno 'urco' prespim. Med priljubljenimi zadevami je igranje kart s soigralci, včasih si pogledam kakšen film. Čeprav veliko prostega časa ob vseh obveznostih med sezono ni bilo. Tako sem vsak prosti trenutek skušal izkoristiti za počitek.«
Zgodba iz otroštva pravi, da si imel še en najljubši šport. Menda ni veliko manjkalo in morda bi te danes gledali na manjšem igrišču, v dvorani?
»Res je. Ko sem bil mlajši, me je pritegnila tudi manjša žoga. V osnovni šoli sem vzporedno treniral še rokomet, hodil na turnirje in kombiniral obveznosti. Do trenutka, ko sem se moral odločiti med nogometom in rokometom. Ob začetku srednje šole nisem imel več časa za oba športa in dileme ni bilo, prednost sem namenil nogometu. Odkar me je oče pri šestih letih prvič peljal na stadion, sem bil navdušen nad nogometom. Ko je bil čas odločitev, kako naprej, sem vedel, da mi nogomet pomeni uresničitev sanj. Šole nisem zanemarjal, bila je zelo pomembna za starše, jaz pa sem izkoristil to, da sem bil dovolj priden v šoli, da sem lahko igral nogomet (smeh). Me pa rokomet kot gledalca še vedno zanima, od drugih športov rad spremljam tudi košarko, Mezga in Viler pa sta me vmes podrobneje spoznala s tenisom.«
Tudi igralno?
»Ne, to pa ne (smeh). Nisem še tako dober, potreboval bi več igralne prakse. Z njima ne morem v enakovreden boj, Mezga in Viler sta zame profesionalca v tenisu.«


Zamenjana direktorjeva številka


Vsi po vrsti poudarjate pomen odličnega ozračja v slačilnici, kar je opazno na vsakem koraku. Še velja nepisano pravilo, da vsakega igralca čaka tudi določen »krstni obred«?
»Vedno se poskrbi za kakšno šalo. Z menoj so se soigralci pošalili kmalu po prihodu, v klubu sem bil prvi ali drugi mesec. Sporočili so mi, da imam fotografiranje na stadionu, oni pa so se zbrali v Tribuna baru in me skozi okno skupaj opazovali, kako se bom znašel.. Z opremo v rokah sem šel do sekretarja Uroša in ga vprašal, kje se moram oglasiti za fotografiranje. Pogledal me je in mi rekel, naj mu dam številko, s katere so me klicali. 'Ne, direktor mi je pisal', sem ga prepričeval. Pa je vztrajal in želel preveriti, čigava je številka. In smo ugotovili… Medtem ko sem bil na testiranju, so mi v telefonu spremenili številko in namesto direktorjeve shranili svojo. Ko sem videl, da imam na telefonu sporočilo od direktorja Bana, seveda nisem pričakoval, da gre za šalo. Kje bi pomislil, da mi je kdo v telefonu spremenil številko… Dobra ideja, sem jim čestital za izvirnost (smeh).«
Je s tvojimi nastopi v vijoličastem Maribor dobil tudi nove navijače na goriškem koncu? Slišali smo lahko nekaj več primorske govorice na tribunah Ljudskega vrta…
»Ko sem bil vmes kakšen dan doma, je bilo kar nekaj vijoličaste barve (smeh). Ljudje, s katerimi sem ostal v stikih, spremljajo dogajanja. Mednarodne in tudi domače tekme, zanimanje je kar precejšnje. Ne bom rekel, da zaradi mene, ampak nasploh se mi zdi, da nas vsa Slovenija bolj spremlja, odkar smo mi tisti, ki nam je uspelo. To je bilo naše leto, bili smo glavni v Sloveniji z nogometnega vidika. Z moje strani so v družini redni spremljevalci dogajanj, tako da Primorci so prisotni. Sicer pa sem tudi nasploh opazil, da veliko družinskih članov igralcev pride na tekme. Starši so se med seboj spoznali, čuti se povezanost, to je že stalnica. Vsi se tukaj prijetno počutimo. Zame selitev s Primorske na Štajersko ni povzročala težav, dve uri od doma ni daleč. Pa tudi drugače pravijo, da smo si Primorci in Štajerci podobni. To podobnost sem hitro opazil in bi lahko potrdil govorice (smeh).«








14.krog LESTVICA
STRELCI
Olimpija
30
Maribor
25
Aluminij
25
DNŠ Mura
25
Celje
21
Bravo
13
Tabor Sežana
13
Domžale
13
Triglav
11
Rudar
5