|
|
David, naj začneva s tvojo poškodbo. Minilo je že več kot en mesec od operacije, kako napreduje okrevanje?
»Ja, res je minilo že več kot en mesec od operacije in moram reči, da se kar dobro počutim. Noga mora ves čas mirovati, kar zagotovo ni prijetno, ampak tako pač mora biti. Prve tri tedne sem nosil longeto, potem pa mi je tajnik kluba Uroš Jurišič priskrbel opornico, s katero zdaj lahko vsaj kam grem, s pomočjo bergel.«
Slišati je bilo, da si že prej čutil močne bolečine, zakaj nisi že prej potožil po njih? Morda okrevanje ne bi bilo tako dolgotrajno in naporno.
»Jaz sem tiste močne bolečine začutil, po srečanju proti GAK-u, v Avstriji in to sem tudi povedal. To je bil torek, v petek pa me je dr. Vogrin poslal na magnetno resonanco. Dilema je bila ali je poškodovana tudi notranja vez, ali ni. Dr. Vogrin je ugotovil, da je poškodovana in tako jo je bilo potrebno zašiti, zaradi česar se je okrevanje iz dveh do treh tednov, podaljšalo na nekaj mesecev.«
Kdaj pričakuješ, da boš začel z rahlim obremenjevanje kolena?
» Naslednji teden imam pregled pri dr. Vogrinu in takrat bo znanega kaj več, tudi glede tega«
Pa pustiva sedaj poškodbo. Glede na to, da še nisi imel nobenega daljšega intervjuja za našo spletno stran in te navijači še niso imeli priložnost boljše spoznati, predlagam, da greva k tvojim začetkom. Povej mi, kdo te je navdušil za igranje nogometa?
»Verjetno tako kot večino, je tudi mene za igranje nogometa navdušil moj oče, ki ga je takrat igral, jaz pa sem z njim hodil na treninge, kjer sem zraven brcal žogo in tako mi je ta igra prirasla k srcu. Nato sem se pridružil svojim vrstnikom. Tiste prve nogometne korake sem opravil pri Železničarju, po nekaj letih igranja tam, pa sem se, mislim, da pri U12 preselil k Mariboru.«
Katerega trenerja si si najbolj zapomnil? Čigav način dela ti je najbolj ustrezal?
»Uf, trenerjev je bilo do zdaj zares že veliko. Najbolj bi lahko izpostavil dva še iz mladinskih vrst. To sta g. Perko in g. Klančnik. Ja, pri g. Klančniku smo zares dobro in veliko delali. Postali smo takrat tudi prvaki. On je zares dober trener. Pri članih pa bi morda izpostavil g. Pušnika, kjer sem dobil tisto pravo priložnost za dokazovanje.
S kom od sedanjih soigralcev se najbolj razumeš? S kom se največ družiš?
»S Pridigarjem, Miheličem, pa tudi z Ranilovičem in Jeličom. V bistvu z igralci, ki smo iste generacije«
Kako in s kom pa preživiš največ prostega časa? Pa odmisliva sedaj to obdobje, ko si poškodovan.
»Ja takrat ga niti ni tako veliko, saj imamo večkrat tudi po dva treninga na dan. Vendar pa se nekaj prostega časa, vendarle najde. Takrat grem na fitnes, gledam TV, se družim s prijatelji, ob večerih pa sem večinoma s svojo punco- to sedaj moram reči (smeh).«
|
|
»Navijam za Barcelono«
Zdaj si star 21 let, kje se vidiš pri 26, 27 letih?
»Vidim se nekje v tujini. Namreč vsakemu nogometašu je cilj v karieri odigrati vsaj nekaj let v tujih ligah, da si lahko zagotovi življensko eksistenco. Ko si bom to ustvaril, bi se želel vrniti v Maribor, ter tukaj dokončati svojo igralsko pot, kajti Maribor je moje mesto in tukaj se zagotovo najboljše počutim.«
Kaj nameravaš delati ob koncu svoje nogometne poti?
»Uf, do tega je še zelo daleč. Zagotovo, bom počel nekaj v zvezi z nogometom.«
David, zdaj pa greva k malo manj prijetni temi. Pred časom smo lahko prebirali v časopisu, da nisi želel igrati za mlado reprezentanco Slovenije. Kako je s tem?
»To je sedaj pravo vprašanje in vesel sem ga. Namreč g. Zupan je povedal svojo plat zgodbe, zdaj pa bom še jaz svojo. Zmeraj sem se z veseljem odzval na reprezentančno povabilo. Zaradi reprezentance sem prestavil tudi maturo, samo, da bi lahko igral v majici z državnim grbom. Bil sem na vseh pripravah, kjer je bilo vedno vse v najlepšem redu. Tudi treniral sem tako, kot se je od mene pričakovalo. Na celotnih pripravah sem bil predviden za začetno enajsterico, tudi uigravali smo taktične zamisli skupaj, potem pa me je tik pred tekmo, selektor poslal na rezervno klop. Okoli 10 minute tistega srečanja, me je poslal na segrevanje, kjer me je pustil do konca, v igro pa je pošiljal igralce s klopi, ki so bili nesegreti in v svojih klubih niso igrali, medtem ko sem bil jaz pri Mariboru ves čas v začetni enajsterici. Ko me je takratni selektor Zupan poklical za naslednji zbor reprezentance, sem mu rekel, da se ga bom udeležil, samo, če bom igral, sicer nima smisla, da izpuščam treninge svojega kluba, če v reprezentanci ne igram in se celo tekmo samo segrevam. Rekel sem mu, da pač naj kliče igralce, kateri bodo igrali. Sprašujem se tudi, zakaj, je g. Zupan v tisti izjavi, izpostavil le nogometaše Maribora. Zraven mene še Volaša.«
Pa imaš še željo igrati za reprezentanco?
»Seveda imam željo. Vsakemu reprezentančnemu povabilu bi se z veseljem odzval.«
Kaj pa meniš o tej slovenski članski reprezentanci? Imaš upanje zanjo?
»Ja seveda imam upanje. Fantje so mladi in potrebujejo čas, da se med sabo uigrajo in pridobijo na izkušnjah. Zagotovo pa ta reprezentanca ima potencial.«
Kaj pa meniš o igranju reprezentance v Mariboru? Vemo, kaj vse se je dogajalo okoli tega.
»Reprezentanca bi zagotovo morala odigrati vsaj nekaj tekem tudi v Ljudskem vrtu. Jasno je, da je v Mariboru daleč najboljša nogometna publika v Sloveniji. Vemo, da se na prvenstvenih tekmah Maribora zna zbrati tudi več kot 4000 gledalcev, kar pomeni, da bi za reprezentančne tekme bil stadion zagotovo poln. Tudi ekipi bi bilo tako lažje igrati, kot pa recimo v Celju, kjer se na reprezentančnih tekmah le redko zbere več gledalcev, kot na prvenstvenih tekmah v Mariboru.«
|
|
»Ja, tekmo sem spremljal. Videti je bilo, da je bila tekma izjemno težka in,da je bilo težko držati stik z domačini ob igralcu manj. Fantje so se borili, dali si vse od sebe, ter zdržali pritiske domačinov. Z nekaj sreče smo osvojili točko in lahko smo zadovoljni z njo.«
Kaj pričakuješ v nadaljevanju prvenstva?
»Že naslednja tekma proti Livarju bo težka, kajti manjkalo bo kar polovica igralcev iz začetne enajsterice, vendar verjamem v soigralce, da bodo dali vse od sebe in da bodo osvojili čim več zmag.«
David za konec, pa bi te prosil, da še nameniš besedo ali dve navijačem Svetega kluba.
»Moram se jim zahvaliti, da nas vedno spodbujajo v tako velikem številu in jih pozvati, da tako ostane še naprej. Ob njihovi pomoči nam je zagotovo lažje, kajti veliko krat nas povzdignejo do uspeha. Obljubim, da bom tako sam, ko tudi vsi moji soigralci vedno dali vse od sebe, zato, da bi jim vrnili za njihovo zvestobo.«
David, zahvaljujem se ti,da si se odzval mojemu povabilu na ta pogovor in ti v imenu vseh navijačev želim čimprejšnje okrevanje.
Miha S