Intervju
Matej Radan, intervju
Sam na vpis v nogometno šolo

Redke so vratarske zgodbe o uspehu pri dvajsetih. Matej Radan je s prikazanim v končnici jesenskega dela sezone opozoril nase, v devetih nastopih je moral le trikrat po žogo v mrežo in potrdil, da je na dobri razvojni poti. Izbrali smo ga za prvega gosta spletnih intervjujev v novem letu. Obetavni vratar se je predstavil kot prijeten sogovornik, čeprav se šele privaja na medijske nastope.

S kakšnimi željami si vstopil v 2011, kje si preživel najdaljšo noč v letu?
»V ospredju sta bili dve želji: čim manj poškodb in da osvojimo naslov državnega prvaka, saj smo po prikazanem v prvi polovici sezone na dobri poti. Praznoval sem sproščeno, v krogu prijateljev, v Termah Banovci. Sicer pa so počitnice kar aktivne. Ni lenarjenja, izpolnjujem obveznosti po programu in že delam vaje, ki so predpisane.«

Darilo z neba v Palermu

Najbrž nismo daleč od resnice, če rečemo, da si eden tistih, ki ob pogledu nazaj lahko rečejo, kako nimajo pripomb nad minulim letom?   

»Drži. Za menoj je fenomenalno leto, lepšega si skoraj ne bi mogel zaželeti. Ko se spomnim debija v vratih proti Palermu… Kot da mi je v naročje padlo darilo z neba. Potem sem dobil priložnost še v domačem prvenstvu in se po najboljših močeh trudil, da skušam zadržati mesto v ekipi. Želja vsakega nogometaša je, razumljivo, da čim več igra. Moja se je uresničila, konec leta je bil res čudovit.«

Kaj se je spremenilo v tvojem življenju, odkar si dobil priložnost v članski ekipi NK Maribor?
»Ne opažam posebnih sprememb, obnašam se kot doslej. Morda je edina razlika v tem, da sem postal bolj prepoznaven na ulici, kar pa je posledica večje medijske prisotnosti. Kot vsak nogometaš največjega slovenskega kluba si pač bolj izpostavljen in ljudem bolj na očeh.«

Imaš zdaj drugačen status med prijatelji, sosedi, dekleti?
»(smeh) Ne, niti ne počenjam ničesar v to smer. Ostajam nespremenjen, sproščen, vse poteka povsem običajno kot v trenutkih, ko sem še bil mladinec ali sedel na klopi. Tudi miselnost se ni spremenila. Če ne bom spomladi branil v Mariboru, bom z istim motivom odhajal na tekme Mure, kjer sem še vedno na dvojni registraciji. Že med pričakovanjem priložnosti v članskem moštvu sem izrazil željo, da bi branil. Kjerkoli. Zavedam se, kako pomembni so za mladega vratarja redni nastopi.«

Takoj izbral rokavice

Kot otrok kluba si tesno povezan z vijoličasto barvo. Kam segajo prvi spomini v Ljudskem vrtu?

»Z menoj je povezana zanimiva zgodba. Sam sem se prišel vpisat v nogometno šolo, starši sploh niso vedeli za mojo odločitev. Dokler ni bilo treba plačati članarine (smeh). Tedaj sem moral doma povedati, kaj nameravam. Sprva mi sploh niso verjeli, nato je oče prišel pogledat v Ljudski vrt in videl, da res obiskujem treninge. Iz časov v nogometni šoli pomnim kopico lepih, prijetnih trenutkov. Osvajali smo državne naslove v mlajših kategorijah, nato se je vse stopnjevalo v želeno smer. Dočakal sem prve priprave s člansko ekipo, selitev k članom. Nastop za prvo ekipo pa mi še vedno pomeni nekaj najlepšega. O tem smo fantje iz nogometne šole sanjali, že ko smo pobirali žoge na tekmah članskega moštva. Nikdar ne bom pozabil dvoboja s Celjem, ko smo leta 2003 postali prvaki. Po redko videnem preobratu. Imel sem to čast, da sem ga videl od blizu (smeh). Med pobiralci žog sem bil še na nekaj posebej zanimivih tekmah, proti Parmi, Arsenalu... Hotel sem spremljati dogajanja na igrišču z nekaj metrov. Igralci članskega moštva so bili naši vzorniki. Ti trenutki ob robu terena so nam pomenili dodaten zagon, da bi tudi mi nekoč bili v pomembnih vlogah na tekmah v Ljudskem vrtu, kar se zdaj res dogaja.«

Si takoj izbral rokavice?
»Že na prvem treningu, takoj sem dejal, da želim postati vratar. Za nogomet me je navdušil dedek, ki je vodil manjši klub na Hrvaškem. Najprej je bil moj oče 'predviden', da se resneje ukvarja z nogometom, a se je raje odločil za košarko in potem nehal s treningi. Dedek je tako ljubezen do nogometa prenesel name, svoje so potem prispevale še zgodbe, da smo tudi v daljnih sorodstvenih vezeh z legendarnim vratarjem Vladimirjem Bearo. Imel sem se priložnost srečati z njim na enem turnirju na Hrvaškem, to se mi je vtisnilo v globok spomin.«

Te je kdaj zamikalo, da bi igral, se veselil zadetkov v nasprotni mreži?
»Preizkusil sem se tudi kot igralec, toda želja po branjenju je ostala močnejša. Pri selekciji U-14 sem igral na treh tekmah, saj nam je zmanjkalo igralcev. Dogovorili smo se, da gre en vratar na igrišče in odločil sem se, da preverim, kako je v vlogi nogometaša. Premestili so me v napad in bil sem kar uspešen. Dvakrat sem dosegel po dva zadetka, spomnim pa se, da sem na prijateljski tekmi proti Jarenini zabil tudi hat-trick. Čeprav so me pohvalili za igro, me ni zamikala selitev naprej. Vrnil sem se na svoj položaj. In ostal.«

Nekoč Ladić, zdaj Casillas

Menda vratarji spremljate drugače tudi tekme v vlogi gledalcev? Vas bolj kot mojstrski zadetek navduši vrhunska obramba?
»Vse je proces učenja. Tudi ob spremljanju tekem po televiziji se skušam naučiti čim več, da bi nekoč prišel v krog boljših vratarjev. Seveda sem kot vratar najbolj pozoren na njihove poteze. Res bolj navdušujejo vrhunska posredovanja vratarjev, čeprav je lepo videti tudi mojstrske zadetke. Ko sem bil mlajši, sem našel vzornika v hrvaškem vratarju Draženu Ladiću. Zdaj je številka ena Iker Casillas, o tem ni dvoma.«

Dnevi brez žoge niso ravno prijetni za nogometne navdušence, podobno velja tudi za igralce. Kako preživljaš trenutke premora, ko ni tekem, skupnih treningov?
»Povedano po pravici, komaj čakam, da začnemo s pripravami. Ko moraš sam nizati kilometre ali vaje, je težje. Lepše je, če delamo skupaj. Z veseljem čakam trenutek, ko se bomo s soigralci spet videli v slačilnici, spoznali nove obraze in jih sprejeli na najlepši način, kot vsakega doslej.«

Je bilo kaj časa za zimske radosti?
»Ne sodim ravno med privržence zime. Raje imam poletje, če že lahko izbiram letne čase. Zaradi božičnih praznikov in novega leta mi je prijetno v družinskem krogu, več časa je tudi za prijatelje. Sicer pa v tem zimskem premoru nisem poležaval, trudim se, da bom že ob začetku priprav na primerni ravni. Da potem skupaj nadaljujemo z delom pot do uspeha, ki si ga vsi želimo.«
 

Z vratarji bo mir 

Vijolice cvetijo spomladi, smo vajeni slišati med zimskimi pogovori. Kakšna bo letošnja pomlad za NK Maribor, ko je toliko veselja prinesla že jesen?

»Jesenski del sezone brez poraza na domačih prvenstvenih in pokalnih tekmah je bil fenomenalen. Zdaj si želimo nadaljevati v tem slogu. Da dosežemo namen in si priigramo naslov prvaka. Zavedamo se, da naloga ne bo preprosta, toda s trdim delom je vse uresničljivo.«



Bodo tribune še naprej brezskrbne ob spremljanju vratarjev? V jesenskem delu sezone sta z Markom Pridigarjem v ligaških dvobojih pobirala žogo iz mreže le osemkrat…

»Res je za nami izjemno obdobje, veseli podatek o majhnem številu dobljenih golov. Ne pozabljava pa pomembnega spoznanja, da je treba pripisati, velike zasluge celotni ekipi, ki je vratarjema olajšala delo. Upam, da bo tudi v nadaljevanju sezone ostalo pri tem, da se mreža ne bo pogosto tresla. Ne glede na to, kdo bo stal v vratih. Z Markom se bova potrudila ohraniti visoko raven. Trdo bomo delali, da bodo lahko navijači na tribunah še naprej mirni in zadovoljni z našimi predstavami.«

So opazni že določeni rezultati sodelovanja s trenerjem vratarjev Dragom Kondićem?
»Vsak trener ima določene metode, svoj način dela, vaje. Pove, kaj novega. Že prej smo odlično delali, s prihodom Draga Kondića pa so prišle tudi dobrodošle novosti. Vsi skupaj res dobro delamo, z Markom Pridigarjem in Draganom Topičem se lahko veliko naučimo. Prisotno je zadovoljstvo, dobro treniramo. Zase vem, da je vedno mogoče izboljšati določene zadeve. Star sem 20 let, praktično sem komaj začel s članskim nogometom, za menoj je šele nekaj tekem v slovenski prvi ligi. Še lahko napredujem in nadgradim zmožnosti. Z veliko vnemo bom nadaljeval z delom, da bo šla razvojna pot v pravo smer.«

 









18.krog LESTVICA
STRELCI
Domžale
41
Maribor
35
Celje
33
Olimpija
32
Zavrč
29
Rudar
22
Luka Koper
22
Gorica
12
Krka
9
Radomlje
5